Odkril jo je po naključju. Želel je očistiti odpad na zemljišču, ki meji s potokom. Ker roke niso bile dovolj, je najel gradbeni stroj. Ko je začel čistiti in kopati, je na zemlji opazil velik črn madež. Prepričan je bil, da je pač iz odpadnih predmetov steklo olje, a se je madež širil še naprej. Kopal je naprej in prišel do vertikalne cevi, iz katere se je širil plin, okoli pa je tekla surova nafta. Pravi, da je bil srečen kot otrok. V mlajših letih je namreč delal v Kuvajtu in Iraku, zato je hitro vedel, kaj je našel.

Težava pa je, da je od njegove najdbe minilo že 15 let, on pa še ni milijonar. Krivi so zapleteni predpisi BiH, čeprav sta za raziskave terena zanimala naftna velikana Shell in Gazprom.

Da je v Bosni precej nafte, so že pred tridesetimi leti trdili v sarajevskem  Energoinvestu, kjer so opravili tudi obsežne raziskave na terenu in ocenili, da gre za na milijone ton surove nafte in posledično za milijarde dolarjev. Potem pa je prišla vojna in projekti so obstali. Zdaj naj bi jih dokončala družba Shell, ki je z vlado podpisala dogovor, a so ovira počasni birokratski postopki.

Prihod giganta je ohrabril politike, ki so prepričani, da družba tja ne bi prišla, če nekdo ne bi verjel, da se jim bo izplačalo. Če nahajališča res bodo, bo to za Shell, ki naj bi s poskusnimi vrtinami začel prihodnje leto, posel stoletja, trdi direktor Energoinvesta, ki pravi, da so družbi koncesijo skoraj dobesedno darovali, saj je bila odškodnina simbolična – okoli 10.000 dolarjev.

Lastniki nekaterih zemljišč, na katerih naj bi kopali, se že imajo za šejke. Krožile so tudi teorije zarote, češ da je bila vojna v Bosni pravzaprav vojna za nafto.

Nekaj raziskav pa so v sodelovanju z Rusi že opravili v Republiki srbski, trdi profesor Abdulah Bašić iz rudarko geološko gradbene fakultete.

Nahajališče je potrjeno v Loparah od jezera Sniježnice pa preko Požarnice do Tuzle. Drugi krak pa od Teočaka do  Srebrenika. Ocena pravi, da naj bi šlo za okoli 50 milijonov ton nafte. Če bi ocena držala, bi zaslužki seveda leteli v nebo, tudi do 90 milijard dolarjev.

A dokler se črpanje ne začne, je vse slišati le kot dobra pravljica za lahko noč, se jezijo domačini vključno z raziskovalci. Koncesijo ima namreč v rokah Energoinvest, ki se ji ne želi odpovedati in je menda odgnal že marsikaterega investitorja.

Hajrudin Bilalić pa dodaja, da je jezen, ko vsak dan gleda, kako se 'njegova nafta' steka v potok. Dokler se kaj ne premakne, bo živel svoje življenje. Je reven in brezposeln – tako kot oba njegova sinova. A ima velike sanje, da bo nekoč po zaslugi nafte vendarle bolje. Do takrat jo po simbolični ceni prodaja radovednežem. En liter za eno bosansko marko.

Spremljajte nas na Facebooku!