1. Rimski čistilec bruhanja
Antični Rimljani so bili znani po svojih divjih in razuzdanih zabavah. Še posebej aktivni so bili v času meseca decembra, ko naj bi se požrtije in pijančevanja vrstila iz dneva v dan. Po zapisih slavnega Seneke, naj ob tem ne bi poznali nikakršne mere in so si celo omislili posebnega sužnja, ki je skrbel za tisto, česar rimski želodci niso prenesli. Nekateri zapisi namigujejo tudi na to, da naj bi si Rimljani izmislili pitje na prazen želodec.

2. Hudičevo zvonenje
V angleškem Dewsburyju se vse od srednjega veka držijo tradicije, da na božični večer pozvonijo enkrat za vsako leto od Kristusovega rojstva dalje. Letos bo torej srečnež iz Dewsburyja s ponosom pozvonil kar 2010-krat. Zvonenje naj bi trajalo neprekinjeno več ur. Ob tem ni zanemarljiv podatek, da zvon tehta več kot eno tono.

3. Kuharjev pomočnik v srednjem veku
V srednjeveških časih je v času božiča na dobro obloženih mizah kraljevala glava merjasca. Že samo lovljenje te divje živali po gozdovih v težkih zimskih pogojih ni ravno prijetno in je celo zelo nevarno. Zoprne reči pa so se začele dogajati v kuhinji. Kuharjev pomočnik je moral za začetek z ognjem odstraniti vso dlako z glave. Ob tem velja omeniti silno neprijetne vonjave, ki se širijo ob tem opravilu. Sledilo je odstranjevanje lobanje in notranjosti glave. Ob tem so morali biti zelo natančni in vsaka napaka je bila kaznovana. O srednjeveškem kaznovanju pa ne bi izgubljali besed.

4. Gozdar
Iz časa vikingov izvira tudi običaj, ko je ves čas božičnih praznovanj, dvanajst dni, gorel ogenj iz enega samega hloda. Za to so seveda potrebovali največje drevo iz bližnjega gozda. Iskanje, sečnja in vleka ogromnega debla iz gozda v zimskem vremenu je bil pravi preizkus moškosti.

5. Nabiralec morske trave
Praznična večerja terja tudi praznični pogrinjek. In v osemnajstem stoletju so za izdelavo tako prtov kot kozarcev potrebovali morsko travo oziroma alge, iz katerih so s sežiganjem dobili natrijev karbonat, iz katerega so nato izdelovali steklo in papir. Za nabiranje so imeli zaradi plimovanja na voljo le nekaj ur dnevno, nabrati pa je bilo potrebno na tone sluzaste in smrdljive surovine. Po nabiranju so alge kar dva dni žgali. Smrdljiv dim in saje pa so se zažirali v kožo delavcev in delavk.

6. Izdelovalec otroških lutk
Čudovite otroške lutke, ki so si jih v devetnajstem stoletju lahko privoščili le bogataši in njihovi otroci, so nastajale v revnih predelih velikih mest, izdelovale pa so jih ročice, ki bi se morale z njimi igrati; pričanja govorijo tudi o šestletnih otrocih. Izdelava lutk je vključevala delo z izredno vročim voskom in ostrimi predmeti. Zahtevala je izredno spretnost, saj so bogati kupci želeli čim bolj realistične lutke. Zato so za izdelavo uporabljali prave lase, ki so jih dobili od mrtvih otrok. Ker lasje niso bili sterilizirani, so se preko njih večkrat prenašale tudi številne bolezni. Za barvanje pa so uporabljali barve z veliko vsebnostjo svinca in arzenika. Kljub temu, da so se cene lutk v tistih časih gibale okrog mesečne plače revnega sloja prebivalstva, pa izdelovalci od tega niso imeli skoraj nič, saj so ves dobiček pobrali bogati trgovci.