Da bi v službo prišla pravočasno, mora vstajati ob štirih zjutraj. Potem nakrmi konja Zvezdana, ga osedla in se odpravi na 15 kilometrov dolgo ježo do avtobusne postaje Planinka, od koder jo potem avtobus odpelje do delovnega mesta.

Kadar avtobus ne vozi - in to se dogaja precej pogosto - gre s konjem kar v službo, ki je od njenega doma oddaljena 30 kilometrov.

Poleti konja pusti v bližnjem gozdu, pozimi v zapuščenem hlevu blizu mesta. 'Seveda v službo ne grem v jahalnih oblačilih. Za to imam posebno obleko, ko prispem v mesto, pa se preoblečem. Ker je obvezna tudi šminka, se naličim kar v gozdu, ogledalo imam vedno s seboj. Kljub nenavadnemu 'prevoznemu' sredstvu, sem na delovnem mestu vedno brezhibno urejena.'

Nada na delovnem mestu skrbi za pogodbe z izvajalci gradbenih del. Pri vsem skupaj je zanimivo, da kljub temu, da skrbi tudi za gradnjo cest, prav do njenega doma ceste niso zgradili nikoli. Kljub temu, da je pristojne v to poskušala prepričati že večkrat. Vedno je naletela na gluha ušesa, čeprav je bil v proračunu za to cesto nekoč denar že zagotovljen. V njeni vasi namreč živi še več ljudi, ki bi prav tako nujno potrebovali cesto.

'Takrat je občinskemu funkcionarju iz sosednje vasi uspelo, da so denar preusmerili tja, mi pa smo ostali brez ceste,'

pravi Nada, ki se je tja preselila, ko je njen soprog pustil službo v Beogradu in prevzel družinsko kmetijo. Zdaj dela kot gozdni čuvaj. Kljub temu, da sta oba zaposlena, se še vedno ukvarjata z rejo krav, kokoši in prašičev ter s poljedelstvom. O tem, da bi se vrnila v mesto, ne razmišljata.

'Kljub temu, da ne verjamem, da nam bo oblast kraj zgradila cesto. Bom pač življenje preživela na konjskem hrbtu,'

je še Nada povedala srbskim medijem.