Še v polpretekli zgodovini, marsikje pa tudi danes, je kaznovanje za šolske neuspehe ali neprimerno obnašanje v šoli, nekaj običajnega. No, z leti se starši po vzoru permisivne vzgoje, vedno bolj zatekajo k nagrajevanju uspešnega, kot pa h kaznovanju neuspešnega. Toda kaj se zgodi, če kot motivacijsko sredstvo uporabimo denar?

Revija Time magazine je prejšnji teden objavila presenetljive rezultate raziskave, ki jo je s kolegi opravil ekonomist Univerze v Harvardu Roland Fryer mlajši. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako se otroci odzovejo na motiviranje z denarjem. V štirih različnih ameriških mestih (Dallas, Chicago, New York, Washington) je v skupnostih, ki se borijo s pomanjkanjem in velikim izpadom otrok iz šole, izbral 143 šol v katerih je izvedel eksperiment. V polovici šol je uvedel nagrajevanje z denarjem, druga polovica šol pa je predstavljala kontrolno skupino.

Že sama ideja o tovrstni raziskavi je na začetku naletela na hud odpor tako pri laični, kot strokovni javnosti. Glavni razlog je seveda v tem, da je splošno mnenje, da bi se otroci morali učiti iz same ljubezni do učenja. Kot pravi dr. Fryer, problem je, ker se pač ne. Kot sam pravi tudi sam zagovarja druge oblike motivacije, vendar glede na današnji sitem vrednot v katerem ima denar vedno večjo vlogo, se mu zdi smiselno, vsaj preveriti teorijo motivairanja s „podkupovanjem“.

S programom je pričel jeseni leta 2007 v New Yorku, kjer so izdelali sistem s katerim so nagrajevali otroke za uspešno opravljene dodatne teste. Otroci so morali pridobiti soglasje staršev (kar se je zgodilo v 82 odstotkih) in odprti varčevalni račun na katerega so dobili denar. Otroci, ki so obiskovali četrti razred so za reševanje testov lahko dobili največ 25 dolarjev za test, „sedmarčki“ pa celo 50 dolarjev.

V Chicagu so otroke v zadnjem razredu osnovne šole nagrajevali za dobre ocene. Naša petica jim je prinesla 50 dolarjev, štirica 35 dolarjev in trojka 20 dolarjev, skupaj pa so lahko v enem letu zaslužili kar 2000 dolarjev, od tega so polovico dobili le če so uspešno zaključili celotno izobraževanje.

V Washingtonu so z denarjem poskušali motivirati srednješolce. Njihov zaslužek je bil odvisen od petih različnih ocenjevanih področij, med drugim tudi od prisotnosti in vedenja. Če so blesteli na vseh petih področjih so vsake 14 dni v svoj žep vtaknili 100 dolarjev.

Najbolj „enostaven“ je bil poizkus v Dallasu, kjer so najmlajši učenjaki dobili dva dolarja za vsako prebrano knjigo. V povprečju so otroci v enem letu prebrali sedem knjig in si tako nabrali 14 dolarjev.

Vsi otroci so na koncu opravljali standardizirane teste splošne razgledanosti, bralnih sposobnosti in razumevanja snovi, tako tisti, ki so bili za svoje učenje nagrajeni oziroma podkupljeni, kot tisti iz kontrolne skupine šol.

In rezultati?
V New Yorku so med 8.320 „uspešnih“ otrok razdelili, kar milijon in pol dolarjev, a na koncu niso opazili nikakršne razlike v znanju med tistimi, ki so denar prejemali in tistimi, ki ga niso. V Chicagu so otroci izboljšali prisotnost pri pouku in ocene, kljub temu pa zaključni testi niso pokazali nikakršnega napredka v primerjavi z otroci, ki niso prejemali plačil. V Washingtonu so testi pokazali napredek otrok pri bralnih sposobnostih, kar naj bi bila posledica večjega angažiranja pri učenju. Najbolj pa so bili presentljivi rezultati v Dallasu, pri najmlajših otrocih, katerih bralne sposobnosti in razumevanje snovi so bile bistveno višje od otrok, ki niso prejemali nagrad. Boljše rezultate pa so otroci dosegali tudi po tem, ko nagrad več niso prejemali.

Bomo otroke podkupovali za učenje?
Pridobljeni rezultati so si tako različni od mesta do mesta, da so se pravi odgvoori razkrili šele v pogovorih z udeleženci raziskave, ki so med drugim omenili tudi to, da največkrat niso vložili več časa v učenje, pač pa so se bolj resno lotili reševanja testov. Boljše ocene, ne pa tudi rezultate na standardiziranih testih so nekateri pripisali zgolj večji prisotnosti v šoli. Najbolj zanimiv podatek je, da ogromno število učencev, kljub temu, da so bili seznanjeni z nagrado, ni vedelo, na kakšen način bi izboljšalo svoje rezultate. Če pitagorovega izreka ne razumeš, ga pač ne razumeš, pa četudi ti nekdo za to plača. Kot se je izkazalo v Dallasu se je očitno bolje osredotočiti na bolj enostavne naloge, kot je bilo plačilo za branje knjig.

Dr. Fryer je mnenja, da tudi rezultatov iz Dallasa nikakor ne bi smeli jemati v smeri, da je treba otroke podkupovati, vsekakor pa so dobra osnova za nadaljne raziskave, česar se gotovo najbolj veselijo otroci, ki bodo v nadaljevanju raziskav prejeli denar.