Zakonodaja jasno veleva, da se delavcu v primeru zaposlitve za skrajšani delovni čas delovna doba šteje proporcionalno glede na odmerjen delovni čas. Če bi bila naša bralka zaposlena le 4 ure pri enem delodajalcu, bi se ji v delovno dobo na letni ravni štelo le 6 mesecev, preostalih 6 mesecev pa bi do polnega delovnega časa morala v obliki plačila samoprispevkov doplačati kar sama. V izjemnih primerih, na primer starševstvo, pa ima zaposleni pravico, da mu prispevke do polnega delovnega časa plačuje kar država.
Ker pa je bralka zaposlena za štiri ure tudi pri drugem delodajalcu, pa v skladu z zakonodajo dosega polni delovni čas, kar pomeni, da se ji delovna doba šteje tako, kakor če bi bila zaposlena le pri enem delodajalcu s polnim delovnim časom. Podobno velja tudi pri regresu – delavec, ki dela 4 ure pri enemu delodajalcu in 4 ure pri drugemu delodajalcu, je praviloma upravičen pri vsakem delodajalcu do polovico letnega regresa. Delavec je upravičen seveda le do enega letnega regresa (in ne dveh, kakor imajo mnogi o tem napačno predstavo), o višini plačila sorazmernega dela regresa pa se morata delodajalca tudi sporazumeti.
V praksi pa je do sedaj največja neznanka povrnitev stroškov prevoza na delo. Ker ima zaposleni pri tovrstni zaposlitvi dvojne stroške, bi moral biti do njih seveda upravičen, saj se mora pripeljati tako k enemu kot tudi k drugemu delodajalcu, razen seveda če dela ne opravlja kar od doma. V primeru naše bralke bi moral torej vsak izmed delodajalcev plačati polovične stroške za prevoz. Podobna logika bi veljala tudi v primeru, če bi prvi delodajalec ponujal zaposlitev za pet, drugi pa za dve uri, pri tem bi se le sorazmerno spremenila razmerja povračila stroškov. Navsezadnje je tako določeno v določbi petega in šestega odstavka 42. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti:
(5) Delavcem, ki delajo z delovnim časom, krajšim od polnega, pripadajo povračila stroškov in regres za letni dopust v celoti, drugi osebni prejemki v zvezi z delom pa v sorazmerju s časom, prebitim na delu.
(6) Če delavec dela pri več delodajalcih, uveljavlja navedene pravice pri posameznem delodajalcu v skladu z dogovorom med delodajalcema.
Seveda pa je ena teorija, druga pa praksa. Po dosedanjih izkušnjah naj bi pri povračilu stroškov za prevoz pogosto prihajalo do trenj med zaposleni za skrajšani delovni čas in delodajalci, saj delodajalcem ni vedno rentabilno vračati prevozne stroške, ki presegajo dnevni zaslužek zaposlenega. Prav zato je povračilo prevoznih stroškov bolj ali manj stvar dogovora med delodajalcem in zaposlenem, kjer na žalost v večini primerov kratko potegne zaposleni.
