Andrew Carnegie je bil rojen leta 1835 v vasici Dunfermline na Škotskem. Ker so starši ostali brez dela, se je družina leta 1848 s sposojenim denarjem odpravila v Ameriko. Pri 13 se je zaposlil v tovarni prediva, kjer je delal 12 ur dnevno, 6 dni v tednu, za kar je bil plačan 1,2 dolarja na teden.

Fizično naporno in izredno nevarno delo je kmalu zamenjal, saj je na priporočilo strica dobil zaposlitev kot kurir v telegrafskem uradu. Zaradi svojega dela je imel odprta vrata v vse pomembne ustanove v Pittsburghu, spoznal pa je tudi številne pomembne ljudi.

Ker je bil izredno marljiv delavec, je hitro napredoval in postal operater telegrafa, s čimer se je izboljšalo tudi njegovo finančno stanje. Ob delu se je tudi neprestano izobraževal.

Leta 1853 je dobil zaposlitev na železnici, kjer je zelo hitro napredoval. Obdobje, ki ga je preživel na železnici, naj bi bilo izredno pomembno za njegov poznejši uspeh, saj naj bi se prav tam naučil osnov vodenja velikih podjetij. Hkrati pa mu je položaj in poznanstvo s takratnim prvim človekom pensilvanske železnice Thomasom A. Scottom in predsednikom Pensilvanije J. Edgar Thomsonom omogočil dostop do nekaterih vlaganj, ki so bila izredno donosna, a hkrati tudi na robu zakonitega.

Ogromne količine denarja je začel služiti, ko je pridobil delež v podjetju, ki je izdelovalo spalne vagone za dolga potovanja, kljub temu pa je še vedno obdržal službo na železnici. V podjetje naj bi vložil le 217 dolarjev, zaradi česar je, ko je podjetje uspelo, prejemal kar 5000 dolarjev dividend letno.

Denar, ki ga je zaslužil, je vlagal v železo, železnice in nafto, kar se mu je bogato obrestovalo med ameriško državljansko vojno. Leta 1865 po koncu vojne zapusti Pensilvanijo in se z mamo naseli v luksuznem apartmaju v newyorškem hotelu St. Nicholas. Postal je lastnik številnih železarn ter s pomočjo inovacij in izboljšav v proizvodnem procesu zgradil prvi poslovni imperij, katerega tržna vrednost preseže milijardo dolarjev.

Ko je začel razmišljati o upokojitvi, je svoje podjetje spremenil v klasično delniško družbo in ga prodal za neverjetnih 480 milijonov dolarjev banki, ki jo je vodil znameniti J. P. Morgan, ki mu je ob prodaji dejal: ''Čestitam, postali ste najbogatejši človek na svetu.'' Andrew Carnegie mu je odgovoril, da se sprašuje, kaj bi bilo, če bi za svoj delež zahteval še 100 milijonov dolarjev več. J. P. Morgan je odgovoril: ''Če bi jih zahtevali, bi jih dobili.''

Kupnino je Andrew Carnegie dobil v obliki zlatih obveznic s petodstotnim letnim donosom. Ker je šlo za tako enormen znesek, so za njih zgradili poseben trezor, govori pa se, da jih Carnegie ni nikoli pogledal.

V zadnjem delu svojega življenja se je posvetil filantropiji in velik del svojega denarja doniral kar 3000 različnim izobraževalnim, kulturnim in zdravstvenim institucijam. Dejal je: ''Človek, ki umre bogat, je umrl v sramoti!''