Je pa očitno med manj previdnimi. Ista skupina novinarjev je namreč poskusila podkupiti 60 evropskih poslancev. Nasedli so trije. Poleg našega Thalerja še Romun in Avstrijec Ernst Strasser. Ta se je celo pohvalil, da bo to v zadnjem času že njegov sedmi tovrsten posel.

V zameno za 100 tisočakov bi v evropsko zakonodajo dodal par dopolnil, ki bi bila povšeči naročniku. Komu? To ga ni zanimalo. 'Ne bom vprašal, kdo je vaš klient. Niti tega nočem vedeti, zanima me samo, kako lahko zadovoljim njegove interese,' je povedal lažnemu lobistu. 'In če je mogoče, naj bo vse skupaj skrajno diskretno …'
 

15.000 lobistov? Kdo zares piše evropske zakone?
Njegovo početje ni več skrivnost, odpira pa vprašanje, kaj je trojica pravzaprav sploh storila narobe. No, jemanje podkupnine je prepovedano. Uradno. Ampak, kdo pa v resnici verjame, da se vse lobiranje začne in konča na besedni ravni, v igri najbolj učinkovitega podajanja mnenj in prepričevanja?

Čeprav marsikateri evropski državljan meni, da je unija tu zato, da določa dolžino banan in traktorskih gum, je seveda jasno, da (vse bolj) skrbi tudi za regulacijo gospodarstva in bank. Če na eni strani interes javnosti za evropsko unijo pada – slabo je tako v novih članicah, kjer je na Poljskem na zadnjih evropskih volitvah volil vsak tretji Poljak, kot starih članicah, celo Nemcev se je na zadnje EU volitve odpravilo le 43% in delo malo zanima celo nekatere izvoljene člane parlamenta, pa je delo lobistov v razcvetu.

V Bruslju uradno deluje okoli 3757 uradnih lobistov. Ti imajo rjavo vstopno kartico, ki jih v parlamentu loči od belih, ki so namenjene 'navadnim obiskovalcem'. Delo najboljših je naporno, a dobro plačano. Tudi do 200.000 evrov na leto. Alter Eu, skupina, ki se zavzema za večjo transparentnost delovanja v Bruslju, pa ocenjuje, da v evropski metropoli deluje okoli 15.000 lobistov. Svoje imajo v Belgiji namreč skoraj vsi – od farmacevtov, do Rdečega križa, do bank, multinacionalk …

Bruselj seveda ni edini kraj na svetu, kjer najbrž bolj kot politiki delajo lobisti, a je njihovo delo tukaj lažje kot na primer v Washingtonu, kjer je politike na primer prepovedano peljati na kosilo, uradni lobisti pa morajo oddajati trimesečno poročilo o tem, koliko so zapravili, koga so obiskali in o čem so se pogovarjali. Bruselj uradnih evidenc ne pozna.

Se pa večini evro poslancev prisotnost lobistov ne zdi sporna, ampak celo koristna. 'Ne, v tem res ne vidim nič slabega. Zame je odločilno vprašanje, ali lahko na predlog, za katerega hočejo, da ga spravim v zakonodajo, moralno gledano dodam svoje ime. Res ne bi rekel, da so ideje lobistov slabe same po sebi,' pravi nemški evropski poslanec Heiner Lehne. 'Pogosto korporacije, ki najamejo lobiste, da prepričajo poslance, nočejo, da se v javnosti izve, kdo si zavzema za spremembo zakonov, a če ti niso škodljivi, ne vidim težav.'

Jean-Paul Gauzes amandmaje, ki jih predlagajo lobisti v nadaljnjo obravnavo pogosto pošlje kar v nespremenjeni obliki. 'Res ne vem, zakaj bi pisal slabše amandmaje kot jih piše stroka. Pogosto gre za tehnične zadeve, ki morajo biti napisane zelo precizno. To pa znajo lobisti veliko bolje kot jaz.' A tudi on trdi, da se nikoli ne bi zavzemal za zakon, ki bi se mu zdel škodljiv. 'Industrija bo tako ali drugače našla pot v zakonodajo. Ne bodo odnehali. Mi imamo možnost, da jih reguliramo le do določene meje. Poslušam njihova stališča in če sem za, jim pomagam. A v zameno za to ne dobim nič – ne denarja, ne žensk, ne potovanj. Mogoče kakšno steklenico vina za novo leto.'

Težko verjetno ali pa je eden izmed redkih, ki dela le za vino, bi rekli kritiki. Če je Thalerjevih 100.000 evrov vseeno res velika vsota, bi naj zakonska dopolnila skoraj nikoli ne bila povsem zastonj. Pa naj gre za plačilo v denarju, ženskah, potovanjih in drugih dragocenih darilih.

Sven Giegold, nemški evro poslanec je na primer prepričan, da lobiranje ubija duh unije. Namesto, da bi lobiste sprejemal, si je omislil plastično vrečko v katero meče njihove predloge. Na njej piše 'nevarni lobistični odpad'. 'Ugled je pomemben. In že samo zapletanje v kočljive situacije uničuje ugled celotnega parlamenta!'