Zakon o določitvi minimalne plače, ki velja od novembra 2006, določa, da se lahko minimalna plača izplačuje v nižjem, sorazmernem znesku le pri zaposlitvi za krajši delovni čas od polnega. Mesečno izplačilo delavcu pa je lahko nižje tudi, če delodajalec delavcu izplačuje nadomestilo plače (bodisi zaradi opravičene odsotnosti z dela bodisi iz drugih razlogov), ki je lahko nižje od minimalne plače.

V znesek minimalne plače je vključen znesek osnovne plače, zneski vseh dodatkov (tudi dodatka za delovno dobo), znesek iz naslova delovne uspešnosti in znesek iz naslova poslovne uspešnosti.

Kot določa omenjeni zakon, se minimalna plača 1. avgusta vsako leto poveča za pričakovano rast cen življenjskih potrebščin v letu, ki jo kot podlago za pripravo državnega proračuna sprejme Vlada Republike Slovenije.

Znesek minimalne plače na podlagi navedene ocene in po posvetovanju s socialnimi partnerji ugotovi minister oziroma ministrica, pristojna za delo in ga objavi v Uradnem listu RS.

Na minimalno plačo se sklicujejo številni zakoni in podzakonski predpisi. Zakon o izvršbi in zavarovanju vsebuje omejitev izvršbe na plačo, nadomestilo plače in pokojnino ter druge podobne prejemke zaradi zagotavljanja minimuma socialne in materialne varnosti zaposlenih.

Dolžniku se lahko v izvršbi poseže na navedene terjatve zgolj tako, da mu ostane najmanj znesek v višini minimalne plače, zmanjšane za plačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost, to je neto minimalna plača.

Če izvršilni upnik v izvršbi terja plačilo terjatev iz naslova zakonite preživnine ali pa odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal (privilegirane terjatve), pa mora dolžniku ostati najmanj znesek dveh tretjin minimalne plače, zmanjšane za plačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost.

Zakon o davčnem postopku je v primerjavi s civilno izvršbo manj ugoden za dolžnika, saj določa, da mora dolžniku v davčni izvršbi ostati najmanj znesek v višini 70 % minimalne plače.

Zajamčeni osebni dohodek je do uveljavitve minimalne plače, torej do vključno marca 1995, predstavljal najnižjo možno izplačano mesečno plačo. Od aprila 1995, ko jo je v tej vlogi zamenjala minimalna plača, je zajamčeni osebni dohodek le še osnova za določitev višine zneskov nekaterih denarnih nadomestil. Od aprila 1995 zajamčeni osebni dohodek ni več v nobeni povezavi s plačilom za delo.

Izhodiščna plača je kot najnižji znesek plače, glede na stopnjo izobrazbe, določena v kolektivnih pogodbah na ravni dejavnosti, osnovna plača pa je poleg dela plače za delovno uspešnost in dodatkov sestavni del plače zaposlenega in je določena v posameznikovi pogodbi o zaposlitvi.

Izhodiščne plače oziroma najnižje osnovne plače so določene v kolektivnih pogodbah, in sicer po tarifnih razredih. V kolektivnih pogodbah dejavnosti je uveljavljenih od sedem do devet tarifnih razredov. Obe navedeni plači predstavljata najnižji možni znesek osnovne plače delavca.

Med obema pojmoma obstaja določena vsebinska razlika. Medtem ko je izhodiščna plača določena za polni delovni čas, pričakovane delovne rezultate in normalne pogoje dela, je najnižja osnovna plača vrednost najmanj zahtevnega dela v tarifnem razredu v določeni časovni enoti, ne glede na delovne rezultate, ki jih delavec dosega in ne glede na pogoje dela, v katerih delavec opravlja delo.

Tako je definicija najnižje osnovne plače skladna z definicijo osnovne plače, določene v zakonu o delovnih razmerjih. Ta pravi, da se osnovna plača določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi.

Medtem ko so izhodiščne plače tarifnih razredov vezane na obvezna relativna razmerja, to ne velja za najnižje osnovne plače. Tako najnižje osnovne plače od drugega do najvišjega tarifnega razreda niso več zmnožek zneska najnižje osnovne plače prvega tarifnega razreda in količnika ustreznega tarifnega razreda.

Najnižja osnovna plača v tarifnem razredu torej ni več odvisna od višine najnižje osnovne plače prvega tarifnega razreda.