Si kdaj imela izkušnjo s pomanjkanjem denarja? Iz kako premožne družine prihajaš?
Imela, imela. Moji so bili srednji sloj po standardih takratne Jugoslavije. Tega zdaj ni več, so samo 'eni in drigi', torej revni ali bogati. Je pa bilo vse skupaj daleč od tega, da bi imeli veliko denarja.

Kdaj in kako si prvič sama zaslužila denar? Kje je končal?
Pri štirinajstih letih sem doma na Rabu začela delati kot pomočnica natakarja. Stregla sem hrano, pijačo, pomivala mize, kozarce … Skoraj vse, razen blagajne! Na srečo mi je šlo tako dobro od rok, da se je skupaj z napitninami konec meseca nabralo za dve plači in sem lahko en del dala na stran. Drugače sem pa denar porabila v Trstu, kamor sem hodila kupovat oblačila. Takrat sem si namreč končno lahko privoščila svoja. Prej sem vedno dobivala že ponošenega od bratranca in brata.

Omenila si, da si dajala del plače 'na stran'. Si torej varčen človek?
Ta lastnost ne pomaga prav nič, ko človek nima česa varčevati. Na žalost je zdaj tako, da nimam denarja, ki bi ga lahko dajala na stran. Nisem bogata, vse kar je, gre za to, da lahko preživim. Zato sem na primer tudi šla na Kmetijo... Ne morem si privoščiti ne luksuza, ne potovanj!

Koliko se mesec steče v tvojo blagajno? S čim služiš denar?
Tukaj je dejansko srž problema. Ker je tako različno. Imaš mesece, ko nastopi in organizacija zabav prinesejo tudi po 10000 evrov, pa druge mesece, ko ni čisto nič. Poleg tega seveda delam na avtorske pogodbe in nisem stalno zaposlena. Ker nisem stalno zaposlena, ne morem dobiti državljanstva. Ker nimam slovenskega državljanstva je težko dobiti službo, ne moreš dobiti kredita, da bi kupil nepremičnino, šel na daljše počitnice... skratka – začaran krog.

Pa si kdaj iskala stalno službo?
Seveda. Ampak tukaj so težava tudi predsodki ljudi. Še najbolj so mi ponujali akviziterska dela, torej prodajo od vrat do vrat, tudi čistilka bi menda lahko bila. Ne razumite me narobe, zelo cenim ta poklic, ker je bila tudi moja mama čistilka in sem ji ob popoldnevih pomagala čistiti šolo, vendar se ne vidim v njem. Na koncu sem se zdaj odločila, da grem na svoje in bom postala samostojni podjetnik.

S čim se boš ukvarjala?
Z internetno prodajo in modnim svetovanjem. Končujem namreč izobraževanje o negi nohtov po metodi Jessica.

Si predstavljaš, da bi morala mesec preživeti s 300 ali 400 evri, kar je žal realnost marsikaterega Slovenca?
Ne, nikakor. Ti ljudje se mi zares smilijo in mislim, da je ravno zaradi tega jasno, zakaj večina sovraži tiste, ki imajo vsaj malo več. To je nevzdržno. Če recimo 'potegnem skupaj' svoje stroške, znese 300 evrov že najemnina, za 100 evrov se nabere položnic in potem je to že to! Kaj pa hrana, oblačila … Marsikdo reče, ja, v Londonu je še dražje kot v Sloveniji. Seveda je, a oni imajo tudi višje plače. Okoli 3 ali 4 tisoč evrov. Že mogoče, da smo v Evropski uniji, ampak smo še zelo daleč od njihovega standarda!

Ustaviva se pri talentih … hočeš reči, da zaradi njih tisti, ki ste na sceni že več let, izgubljate posel?
Točno tako! Kot sem rekla – če si na televiziji, si, drugače te ni. Mala Lina bi zdajle na primer zaslužila na tisoče evrov, če bi lahko veliko nastopala. Pa najbrž ne, ker je še otrok … Realno gledano je tako, da najprej uspeš, lahko si na primer kupiš avto, ne kuhaš več doma, ampak ješ malo bolje v restavracijah, kupiš pa 'cunjic', potem pa bum in je konec. Zdaj se pa znajdi spet po starem. Ravno zato jaz želim nekaj stabilnega in ustanavljam s.p.

Naložba za starost …
Ja, nekaj takšnega. Skupaj s stalno zaposlitvijo bo namreč prišlo tudi pokojninsko zavarovanje. Saj pokojnina bo bedna, ampak neka osnova pa je. Čeprav jaz ne rabim veliko. Jaz vedno pravim, da je Slovenija, Ljubljana, moj dom, ampak starost, tako si predstavljam, bom pa preživela na Rabu, v nečem, kar bo imelo dve sobici – eno zame in eno eno za oddajanje, če me bo le hotel kdo prenašati (smeh).

Je v to sliko vključena tudi družina, otroci, vnuki …
Jaz bi že, ampak ni tako preprosto. Jaz si zdaj otroka pravzaprav ne morem privoščiti. Finančno. Včasih nimam niti zase, kako bi mu torej plačala športne aktivnosti, balet, knjige … Jaz imam izkušnjo, kako je odraščati reven. Zaradi tega sem sovražila družino, tudi brata za katerim sem redno “podedovala” ponošene stvari. Tega svojemu otroku res ne privoščim.

Mnogi pravijo, da bi za denar naredili prav vse. Kaj bi ti?
Slikala bi se za Playboy. Se mi pa zdi povsem nerazumljivo, kako nekomu pride na misel ubijati za denar.

Na sceni si že kar nekaj časa. So bile kdaj tudi kakšne, z denarjem povezane “nemoralne” ponudbe.
So bile, seveda. Ampak tukaj se vrneva tja, o čemer sva govorili prej – od vsakega posameznika je odvisno, kje postavi meje. Še posebej takšne ponudbe dobivajo mlada in čedna dekleta. Tudi od “sponzorjev”. Nekateri najprej obljubijo to in ono, potem pa sledi povabilo v hotel. In mnoge seveda gredo.

Kaj pa druge vrste “sponzorstvo”, ali kaj daruješ v dobrodelne namene.
Predvsem nastopam na dobrodelnih prireditvah in za to seveda ne zahtevam honorarja. Med drugim sem otrokom z Downovim sindromom pomagala prodajati voščilnice …

Kaj pa je bila najdražja stvar, ki si si jo kdaj privoščila?
Avto. 10 000 evrov. Drugače pa, kot že rečeno, ne potrebujem nobenega razkošja, posebnih znamk ali kaj podobnega.

Svojevrstna naložba je gotovo tudi tvoje telo. Znana si po lepotnih operacijah. Koliko denarja je pa končalo tam?
Okoli 20 tisoč evrov. Približno takšen bi bil končni izračun, če bi seštela operacije, botox ...

Gotovo pa kar nekaj evrov na mesec stane tudi vzdrževanje lepega videza.
Seveda, imam pa srečo, da je prijateljica frizerka, torej dobim popust, veliko je tudi darilnih paketov kozmetike.

Če bi se še enkrat rodila, kakšno poklicno pot bi izbrala?
Najprej bi se želela roditi kot ženska, potem pa naprej … Drugače pa jaz mislim, da sem svoje življenje posvetila ozaveščanju o drugačnosti. Upam in mislim, da to počnem dobro.