Se še spomnite Kate, ki jo je leta 1997 v filmu Picture Perfect upodobila Jennifer Aniston? Zgodba gre nekako takole: Kate je uspešna v svojem delu, a kaj ko to ni nikoli nagrajeno z napredovanjem po karierni lestvici. Njen šef namreč meni, da je “nestabilna”. Ker ni poročena. Napredovanje se začne svetlikati na obzorju šele, ko si izmisli ljubimca …

Zgodba, ki zveni kot dobra osnova za pretirano 'sladek' film, se marsikomu – tako ženskam kot moškim, dogaja v resničnem življenju. Lea je izjemno razočarana nad prepričanjem sodelavcev in nadrejenih, da samski pač nimajo življenja. “Tako je jasno, kdo dela nadure, zvečer zabava kliente … Na drugi strani pa nikoli ne dobim vabila na druženja sodelavcev izven pisarne, ker pač nisem del družine ali para. Še najhujše pa so nenehne opazke o mojem statusu. Kolegi se namreč čutijo poklicane, da z vsemi glasno razpravljajo, kaj po njihovem v razmerjih delam narobe, čeprav o tem sama nikoli ne govorim. Kaj šele, da bi razpredala o njihovih partnerjih ali najstniških hčerah, ki hodijo z dvakrat starejšimi moškimi!”
Slabo izkušnjo ima tudi Mija, ki je, čeprav je bila bolj kvalificirana in je dosegala boljše rezultate, izgubila napredovanje, ker je bil kolega “resen, poročen človek z dvema otrokoma.”

Omenjena primera sta vse prej kot osamljena. Čeprav so vprašanja v smislu 'a videvaš koga', 'ali razmišljaš o poroki' ponavadi namenjena kratkočasenju ob kavnem avtomatu, Elizabeth Sharp raziskovalka z oddelka za humanistiko univerze v Teksasu, ugotavlja, da se samski ljudje v službi pogosto počutijo kot insekti pod mikroskopom. “Ker ne prakticirajo 'konvencianalnega' življenjskega stila, jim mnogokrat skušajo dopovedati, da je z njimi nekaj narobe.”

Z ugotovitvijo, da “sodobni” svet v nekaterih pogledih še vedno deluje ujeto v stereotipe, pa se strinja tudi profesorica Bella de Paulo. “Študije ugotavljajo, da v ZDA kar 65 odstotkov “samskih” finančno podpira družinske člane – brate, sestre, starše, tete, strice, bratrance in podobno, a to za družno ni pomembno. Tudi ne dobijo plačanega dopusta, če bi ti ljudje zboleli in bi morali skrbeti zanje, saj je pravica “do pomoči” omejena na zakonske partnerje in otroke.

Če na eni strani veliko ljudi meni, da imajo samski več možnosti, da se osredotočijo le na kariero in lahko zaradi tega delajo bolje, pa v očeh delodajalcev to pogosto izpade v smislu “samskemu brez težav naložim več dela, ker tako ali tako nima početi kaj pametnejšega.” To torej ne pomeni ne več denarja, ne napredovanja, ampak položaj sužnja! Razširjenost tovrstnega prepričanje še potrjuje izjava nekega ameriškega senatorja, ki je povedal, da je po njegovem Janet Napolitano odlična izbira za šefinjo urada za domovinsko varnost, ker je samska in bo to edina obveznost v njenem življenju.

Takšno izkušnjo ima tudi Regina. “Obravnavajo me kot največjega zločinca, če kdaj pridem kasneje ali odidem prej, ker po mnenju večine sodelavcev z otroki kot samska oseba ne morem imeti toliko obveznosti, da bi bilo to potrebno. Ko je potrebno kaj postoriti po službi ali kam odpotovati, pa je tudi 'jasno', kdo bo šel.”

Shapirova tako ugotavlja, da so se ženskam z otroki, ki jih sodelavci pogosto obravnavajo kot neenakopravne partnerice, ker naj bi se preveč posvečale družini, v diskriminatornem položaju pridružile še samske ženke, veliko pa naj ne bi zaostajali niti moški. Na službenem parketu, kjer se že tako pogosto iskri zaradi tekmovalnosti, se je očitno odprla nova fronta!