Z njenim primerom se ukvarjajo socialni delavci v Münchnu. Vsak mesec ji nakažejo 395 evrov denarne pomoči, poleg tega ji plačajo najemnino za majhno stanovanje in 28 evrov za elektriko. Po tem, ko je pred kratkim morala v bolnišnico zaradi slabokrvnosti, je upravičena še do dodatka za posebno prehrano zaradi bolezni.

V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo življenje Nemke mnogo bolj obetavno. V Berlinu rojena igralka je pri devetnajstih delala kot gogo plesalka in zaradi svoje lepote hitro opozorila nase. 'Napredovala' je do plesa ob drogu, od tam pa še pred kamero, kjer so bili najprej na vrsti erotični filmi, ki so jih takrat vrteli še v kinu – na primer leta 1972 posnet film Schulmädchen Report, tri leta kasneje pa se je razgalila še za Playboy. Potem pa je na male zaslone prišla serija Klimbim in Ingrid je postala ljubljenka občinstva. Tudi po tem, ko se je serija leta 1979 končala, je dobivala številne vloge v televizijskih serijah in filmih, pa tudi na velikem platnu. Za svoje delo je prejela številne nagrade.

Vmes je časopisne stolpce polnila predvsem z nesrečnim izborom moških spremljevalcev. Leta 1973 se je poročila s kamermanom Lotharjem Eliasom Stickelbrucksom, dve leti kasneje je sledila ločitev. Njen novi spremljevalec je postal režiser Michael Pfleghar. Leta 1977 se je z lovcem Petrom Knoeckerjem odselila v Kenijo, a se je kmalu vrnila. Od leta 1983 pa do 1987 je živela z igralskim kolegom Jeanom Paulom Zehnackerjem, režiser Dieter Wedel je bil njen spremljevalec od leta 1988 do 1992, po tem ko sta se razšla pa se je poročila z ameriškim naravovarstvenikom Tomom LeBlancom. Leta 1995 je sledila ločitev, po še eni burni zvezi pa se le leta 1997 odločila umakniti iz soja žarometov. Svoje izkušnje z moškimi je leta 2004 razkrila v knjigi 'Moje moštvo'.

Po umiku iz javnosti se je posvetila igranju v gledališki skupini, ki je vključevala nekatere originalne člane zasedbe iz serije Klimbim. „Potem pa je večina umrla in nenadoma sem ostala brez prihodkov,“ razkriva Steegerjeva.

Zanimivo je, da so mnogi, povezani s kultno serijo, ki je podirala vse rekorde priljubljenosti in gledanosti, tragično končali. Avtor serije Michael Pfleghar se je leta 1991 ustrelil, režiser Tom Pröve je leta 2004 umrl za posledicami možganske kapi, igralka Elisabeth Volkmann je umrla leta 2006. Njeno truplo so našli šele po nekaj dneh, ko so sosedje poklicali policijo, češ, da iz stanovanja močno smrdi. Peer Augustinski se je po napadu neznancev več mesecev boril za življenje, Horst Jüssen je leta 2008 umrl za rakom.

„Jaz sem pa na socialni!“ pravi Ingrid. „Za ostarele igralke žal ni veliko dela.“ Odkar je prejemnica socialne pomoči, se je morala preseliti v manjše stanovanje. „So rekli, da je bilo prejšnje preveč luksuzno in niso želeli plačati najemnine.“
A kako je mogoče, da nekoč velika zvezda danes nima prebite pare? Njen nekdanji mož Dieter Wedel jo je v svojih spominih opisal takole: „Ingrid zasluži na kupe denarja (izjava je nastala v osemdesetih). A tako veliko kot služi, toliko tudi zapravlja. Všeč ji je življenje na veliki nogi in o realni vrednosti in pomenu denarja, nima pojma.“

Da je z denarjem ravnala slabo, priznava tudi sama, a dodaja. „Ni me sram, da sem prejemnica socialne pomoči. Veste, kaj? Jaz sem tudi borka in prepričana sem, da bom kmalu spet sama zaslužila dovolj, da mi ne bo treba prositi za pomoč,“ pravi igralka, ki je nekoč veliko denarja namenila dobrodelnim organizacijam in še posebej veliko časa in sredstev posvetila organizacijam, ki se bojujejo proti virusu HIV. Obenem pa dodaja, da vsega denarja ni brezglavo zapravila. „Včasih se je govorilo o velikih honorarjih. Vsi so 'vedeli' zanje, le jaz jih nikoli nisem videla na svojem računu. Hočem povedati to, da ko si slaven, te vsi trepljajo po ramenih, pojejo hvalospeve in hočejo zaslužiti s teboj, jaz pa sem bila velikokrat naivna in nisem bila dovolj pozorna na finančno plat dogovorov.“