Roka Zupana je dolgo časa vleklo v tujino, želja je postajala vse močnejša po koncu študija. Takrat sta z dekletom spoznala, da je čas za nove dogodivščine.

Preverila sta več držav in se po tehtnem premisleku odločila za Anglijo. Sprva za leto dni. Ponudila se jima je priložnost za delo kot au-pair. "Imela sva srečo, saj se družina zelo redko odloči za zaposlitev para," se zaveda.

Prodala sta avto in plačala sta si letalski karti. Za ostale stroške je poskrbela družina, ki ju je zaposlila. Prihranjena jima je bila skrb po iskanju stanovanja, saj sta živela v hišici za goste kar na družinski posesti.

Pazila sta štiri otroke ter skrbela za okolico hiše in vrt. Zaslužek je bil slab. "Na teden sva dobila 65 angleških funtov (91,5 evra), hrano sva si sama kupovala." So pa jima plačevali tretjino šolnine na kolidžu, uporabljala sta družinski avtomobil.

"Prva izkušnja v Angliji je bila neprecenljiva. Življenje na angleškem podeželju je mnogo lepše kot v Londonu, vsaj zame. Pravo angleško življenje, kulturo in ljudi spoznaš na podeželju, ne v velikih mestih," poudarja.

Začela sta na jugovzhodu Anglije v Kentu, ki ga imenujejo tudi Vrt Anglije, trenutno živita v okrožju Oxfordshire. Po letu dela kot au-pair in odličnih priporočilih sta dobila službo pri zelo premožni angleški družini. Postala sta skrbnika hiše.

Rok ima magisterij iz varstvoslovja na ljubljanski fakulteti za varnostne vede in ima po petih letih bivanja v Angliji ogromno delovnih izkušenj. Ni dela, za katerega ne bi poprijel. "Skrbim za okolico, vrt in varnost posestva. Družinske člane po potrebi tudi vozim naokoli z enim od njihovih luksuznih avtomobilov."

Njegova plača je malo višja od povprečne slovenske. Zaposlen je za poln delovnik, vikende ima "proste na pogodbi, ampak v resnici ne". Stanuje zraven posestva, "ko se vstanem s postelje, sem praktično že v službi".

Pravi, da je poklicno gledano še na začetku, a z ogromno izkušnjami. "Nisem še dosegel zastavljenega cilja. Vendar sem že z odhodom v tujino 'prerezal popkovino'. Poslovil sem se od domačega udobja in se podal iskat delovne pustolovščine."

Domotožja nima. "Živimo v času zelo razvite elektronske komunikacije, za pogovore z domačimi uporabljam Skype." V Slovenijo pride dvakrat letno, za več obiskov nima časa. Pogreša pa dobro in okusno slovensko hrano.

Angleže opisuje kot prijazne, "ni nestrpnosti, še posebej med vozniki". Po njegovem mnenju je Anglija za marsikoga obljubljena dežela, zanj je "samo odskočna deska za premik v bolj tople kraje". O vrnitvi v Slovenijo zaenkrat ne razmišlja. Mladim, ki razmišljajo o odhodu v tujino, polaga na srce: "Ne mislite, da vam bo vse postlano."

Po njegovih izkušnjah v Angliji ne moreš dobiti službe po vezah, "kot vsi poskušajo v Sloveniji. Tukaj nekdo napiše priporočilo, kar je največ. Pomembne so delovne izkušnje in ne toliko izobrazba. Delodajalci pa imajo zelo radi slovenske delavce, ker smo na splošno marljiv in deloven narod."