Leta 1982 rojeni Matjaž je študiral v Londonu na priznanem London College of Fashion. Za njim so številne skupinske in samostojne razstave, fotografiral pa je že za revije, kot so Vogue, Playboy, Mercedes Benz Magazine, Modna, Inspire in Look de Book.
Med največje uspehe pa zagotovo lahko prišteva tudi to, da mu je leta 2009 med 3500 prijavljenimi fotografi uspelo priti med šest finalistov za Googlovo fotografsko nagrado.

Trenutno se lahko pohvali, da mu je svetovna fotografska organizacija podelila priznanje najboljši 3D fotograf na svetu. O njegovem uspehu pa priča tudi dejstvo, da je na odprtje njegove razstave na Kitajskem prišla množica novinarjev in obiskovalcev. "Ko tvoj intervju izide v dnevniku, ki ima vsak dan naklado 1.750.000 kopij, ti pa prihajaš iz države, ki ima približno toliko prebivalcev, je vse skupaj precej neverjetno," pravi Matjaž, ki svoje zanimivo in adrenalina polno življenje redno opisuje tudi na blogu.

Kdaj ste prvič pomislili, da bi se s fotografijo ukvarjali poklicno?
Nekaj je želja, drugo je realnost ... Kot otrok pomisliš, da bi bil pilot, zdravnik, pa se prav pogosto zgodi, da te zanese v druge vode. Prvič sem se tako poigraval s to mislijo v srednji šoli, bolj resno pa med prvim študijem...

Koliko ste bili stari, ko ste prodali prvo fotografijo, kaj je bilo na njej in koliko ste zaslužili?
Prva asociacija ob tem vprašanju je fotografija tedna v Mladini. Džamija v Sarajevu, pred njo pa plakat Merkator, najboljši susjed. Tudi če to ni bila prva fotografija, sem bil pri 18 letih na to najbolj ponosen. Honorar pri dnevnikih in tednikih za eno samo fotografijo ni bajen ... Od 5 do 25 evrov.

Zakaj ste se odločili za študij v tujini, najbrž to predstavlja tudi precejšen finančni zalogaj?
Za študij v tujini sem se odločil iz enostavnega razloga. V Sloveniji v tistem času študij fotografije ni obstajal in zato sem raziskoval možnosti v Italiji, Avstriji, Češkem, Angliji.

Na koncu je pretehtala Anglija, zaradi jezika in zanimivega programa. Kar še tiče financiranja pa – kjer je volja, tam je tudi pot, pravijo. Žrtvovan lončen pujsek, stalno sprotno delo in pa štipendija ministrstva za kulturo, pa je šlo.

Kaj je bil plan B – s čim bi se ukvarjali, če ne bi bili fotograf?
Verjetno bi vsaj nekaj časa delal v turizmu, saj sem tudi končal fakulteto za turizem v Portorožu, potem pa bi me po mojem vseeno odpeljalo v kake bolj kreativne vode.

V tujini ste vzbudili tudi veliko zanimanje medijev. Kakšen je občutek, ko se znajdete v časopisu, ki ima skoraj tako veliko naklado, kot je vseh Slovencev, na dogodku pa se pojavi 100 novinarjev?
To je res čudna mešanica občutkov. Po eni strani si misliš joj, kakšen 'džumbus' okoli mene je to! Kot v kakšnem filmu! Rdeča preproga, bliskanje flešev, beli nasmeški pomembnežev, to mi res ne ustreza. Po drugi strani pa pomislim, da je bilo v ta projekt vloženega res veliko časa, denarja in pa neverjetnih talentov številne ekipe, tako da sem bil seveda presrečen, da se je trud tako poplačal.

Kakšen je odnos do fotografov in njihovega dela v Sloveniji? Še posebej, če to primerjate s tujino, torej državami, kjer ste doslej že delali?
Vse je odvisno od interesov in povsod je več ali manj isto. Tako kot pri vsaki drugi stvari ... Ali si ti tisti, ki potrebuje nekoga, ali so oni tisti, ki nekaj potrebujejo od tebe. Ima pa vsaka država vsekakor svoje specifike. Slovenija je majhna, tako da vsi poznamo vse, kar je velikokrat velik plus, hkrati pa velik minus. V Londonu je konkurenca tako huda, da si ne glede na kakovost kaj hitro pogrešljiv in zamenljiv. Na Kitajskem pa sem dobil občutek, da so zelo lačni zahodnjaškega znanja, pristopa in trdega dela in so zato tudi pogoji za delo boljši.

Kaj pa primerjava zaslužkov?
Če dobro delaš, si zanesljiv in ohranjaš dober odnos z naročniki, imaš temu primerno dovolj projektov, dela. Sam obožujem fotografijo in se zato z veseljem lotim raznih projektov, sodelovanj z različnimi kreativci, kjer se vse financira iz lastnih žepov. Taki projekti te le prisilijo, da delaš še več, bolj kreativno, spoznaš še več ljudi in ljudje spoznajo tebe. Tako da ne samo da je zabavno, je seveda tudi vsestransko koristno.
Glede na to, da moje prioritete niso velik avtomobil, dvonadstropna hiša, dopust v Nici, ampak dobri prijatelji, zanimivi projekti, potovanja … trenutno živim super tako v finančnem kot tudi zasebnem smislu.

Če bi morali izbirati – katero fotografiranje ste si doslej najbolj zapomnili in zakaj? Kateri so tisti motivi, ki jih najraje fotografirate?
Vsako fotografiranje je nekaj posebnega, ker imam rad drugačne koncepte shootingov. Tako imam najbolj v spominu shooting v velenjskem rudniku, 500 metrov pod zemljo med rudarji, podvodni shooting za slovenski top model, pa moj 3d shooting v Rakovem Škocjanu in pa seveda na Kitajskem. Najraje imam modno fotografijo, nikakor pa ne morem niti brez reportaže, s katero sem pravzaprav začel.

Ste se zaradi dobre fotografije že kdaj znašli v nevarnosti. Pravzaprav – kako daleč bi šli za dobro fotografijo?
Dejansko ne ločim običajnega življenja od poklicnega, fotografskega. Ko potujem, grem rad na odštekane lokacije, kjer bi se lahko marsikaj zgodilo. Od plezanja po drevesih v amazonskem pragozdu do raziskovanja jam in planot, polnih neeksplodiranih bomb v Laosu, plantaže marihuane na jugu Albanije ... Po navadi se potencialne nevarnosti zaveš šele mnogo pozneje, ko doma pregleduješ fotografije, saj se ti na kraju samem takrat zdi to najboljša možna ideja!

Marsikdo sanja o fotografski karieri. Kako težko je uspeti?
Po eni strani bi najraje rekel, da če je meni uspelo, lahko vsakemu, saj nisem neki ekstremni talent, nimam bogatih staršev, ki bi mi kupovali opremo itd. Po drugi strani pa pomislim, da sem vse to znanje, izkušnje, poznanstva, opremo, ekipo nabiral in še vedno nabiram že vrsto let z velikim intuziazmom in ljubeznijo do poklica, tako da mogoče to le ni za vsakega in jih veliko obupa že na poti.

Od kod črpate navdih za nove projekte?
Pri modni fotografiji gre za uprizoritev sanj, sanjarjenja, saj ustvarjamo podobe, ki drugače niso mogoče v realnem življenju. Navdih za to dobiš ob gledanju filmov, razstav, med potovanji, klepetanjem ob pivu, štetju zvezd ... Pri reportažni fotografiji gre pa predvsem za to, da greš raziskati zadeve, ljudi, ki so pritegnili tvoje zanimanje z lastno zgodbo, življenjem.

Ste že kdaj kakšno ponudbo za delo zavrnili? Česa ne bi nikoli fotografirali, ne glede na ponujen denar?
Ponavadi dam pri ponudbah za delo vedno na tehtnico, kako zabavno in zanimivo je, koliko je plačano in koliko dela in časa je potrebnega za to.

Ravno zaradi tega pristanem na veliko neplačanih zanimivih projektih, ki polnijo mene, in odpadem pri kakšnih komercialnih zaradi previsoko postavljene ponudbe. Seveda pa moraš ohranjati neko zdravo mejo pri obeh, saj na žalost nimamo neomejene količine časa in denarja. Ne sem rekel brez razmišljanja ob vprašanju, ali bi fotografiral neki pogreb. Ta tradicija še vedno obstaja v Sloveniji, a vseeno si nikakor ne predstavljam, da bi poln intuziazma tekal med žalujočimi v upanju, da naredim čim boljšo fotografijo.

Fotografiranje je bolj kot služba najbrž način življenja ... Se kdaj zalotite, da svet vseskozi gledate skozi oči fotografa?
Zame je fotografija življenje in ne služba, tako da ne delam nikoli in hkrati vedno. To je verjetno tudi najboljši ključ do uspeha, saj lahko v nečem zares uspeš in ustvarjaš presežke, le če si pri stvari z vso strastjo in ljubeznijo.

Koliko je v vašem poklicu uspeh odvisen od talenta in koliko se da priučiti?
Talent pomaga in doda neko začimbo končnemu izdelku. Vendar brez trdega dela, nenehnega učenja, vlaganja in dobre ekipe ti pri modni fotografiji ne pomaga kaj dosti. Nobeni veliki talenti ne bi postali slavni, če ne bi nenehno ustvarjali novega materiala, ki so ga ljudje lahko ali ljubili ali sovražili.

Marsikdo ima talent – lahko bi rekli, da je dober fotograf, a se ujame v življenje umetnika, ki se bori za preživetje. Ob prebiranju vašega bloga pa ima človek občutek, da s tem nimate težav, da je dela dovolj. Kdo skrbi za to? Sami, imate agenta?
Res je, da mi dela nikoli ne zmanjka, vendar je vsaj polovica tega dela brezplačnega in je namenjeno lastnemu užitku, osebnemu razvoju, vaji, networkingu. Je pa res, da ne živim razsipno, tako da ne potrebujem enormnih količin denarja za svoj obstoj in srečo. Do sedaj sem za delo skrbel sam, vendar se v prihodnosti obeta nekaj sprememb, o katerih pa raje še ne razpredam, dokler niso dokončne.

Kako lahko oziroma težko je dobiti posel pri nas in v tujini?
Zelo težko in zelo lahko. Za neke posle se pehaš in pehaš, pa se nič ne premakne, potem pa čez zadnja vrata vstopi neka povsem nepričakovana, neznana priložnost. Ravno to je tudi čar 'freelance' dela, nikoli ne veš, kaj te bo čakalo naslednji dan v nabiralniku elektronske pošte.

Mnogi iz vaše branže pravijo, da večino prisluženega zapravijo za opremo. Kako je s tem pri vas? Kakšno je razmerje med zasluženim in vloženim nazaj v delo?
Preveč ljudi je obremenjenih z drago tehnično opremo in zanemarijo pogosto brezplačno akademsko ter osebno nadgradnjo in razvoj. Lahko si kupiš najhitrejšo formulo 1, pa to še ne pomeni, da boš zmagoval na dirkah. Gre za orodje, medtem ko še vedno potrebuješ znanje in idejo, še preden ga vzameš v roke.

Koliko fotografske opreme pa sploh potrebuje profesionalen fotograf vašega kova, kaj vse jo sestavlja in koliko recimo stane to, kar se med vašimi zalogami nahaja trenutno?
Sicer je vse odvisno od stila fotografije in dela, ki ga ta fotograf
opravlja. Vendar ima vsak kake sanje, želje tipa – samo še 'to' bi imel, pa bi bil res srečen. Mislim, da ni treba posebej poudarjati, da se iskanje 'tega' nikoli ne konča ... Osnova je seveda fotoaparat, nekaj objektivov in pa zmogljiv računalnik. O cenah pa fotografi po navadi raje ne govorimo, ker so to naši mali grehi, fetiši in je isto, kot bi spraševali modne obsedence, koliko so zapravili za čevlje in torbice, avtonavdušence pa, koliko so vložili za predelavo jeklenega konjička. Stane pa v povprečju vsak kos opreme od 800 do 1800 evrov.

Koliko vašemu delu na koncu doda fotošop?
Bore malo. Različne specialne efekte raje pričaram z različnimi fotografskimi tehnikami, triki, eksperimenti ...

Obstaja kdo ali kaj, kar bi si neznansko želeli fotografirati vsaj enkrat v življenju?
Uff, lista tega je neskončna, ampak brez razmišljanja mi na pamet najprej padejo Natalia Vodianova, Lara Stone, Velikonočni otoki in zapuščeni vojaški objekti na območju (nekdanje) Rusije.