Čeprav o tem mnogi govorijo, dovolj poguma zberejo le redki. Med njimi je tudi oblikovalka Anja, ki se je odpravila v Avstralijo. V pogovoru je med drugim razkrila, ali je Avstralija res tako sanjska dežela, kot jo opisujejo agencije, ki urejajo selitve ...
V Avstralijo ste odšli leta 2007 – kako svojo odločitev ocenjujete danes, bi šli še enkrat?
Odločitev vsekakor ni bila lahka. Pustiti za sabo življenje, kot ga poznaš in začeti novega, ni tako preprosto, kot se sliši. Ampak včasih kljub težki odločitvi veš, da je prava zate. In svoje odločitve nisem nikoli obžalovala.
Kako dolgo ste o selitvi razmišljali, preden ste idejo udejanjili, koliko časa in energije ste porabili za birokratske zadeve? Ste se selili 'v lastni režiji' ali s pomočjo posredniških agencij?
Želja se je rodila že v otroštvu – videti svet in živeti še kje drugje kot doma. In ta želja se je potem stopnjevala, vprašanje je bilo le se destinacija. Avstralija je postala dokončna odločitev dve leti pred odhodom. Pot do vize ni bila lahka in na poti je bilo veliko birokratskih ovir. S svojim bivšim partnerjem sva dokončno odšla v precej negotovi situaciji in šele leto in pol po prihodu sva si zagotovila status stalnega prebivalca. Postopek za pridobitev viz sva začela z imigracijsko agencijo, potem pa sva stvari vzela v svoje roke – in v najinem primeru je bila to zelo dobra odločitev.
Državi sta bili takrat še razmeroma primerljivi. V Sloveniji se je leta 2007 živelo še relativno dobro, ljudje so živeli v upanju, da prihajajo vedno boljši časi. Plače so bile dobre in morala je bila visoka. Midva sva odšla ravno, ko je Slovenija uvedla evro. Glavna in očitna prednost Avstralije je bila in ostaja večji trg, močna industrija, izoliranost od konfliktov z drugimi državami, ponosna nacionalna zavest in neverjetno pozitivna mentaliteta. Avstralci so neverjetno prijazni drug do drugega in kljub izjemni kulturni raznolikosti Avstralci vedno držijo skupaj in si pomagajo. In to je verjetno tisti recept za uspeh. Avstralijo skoraj vsako leto prizadenejo naravne katastrofe, kot so poplave, požari, suša, ekstremno vreme, a so vseeno neverjetno trdoživi in pozitivni in vodstvo države je zelo dobro organizirano. Zaradi svetovne krize so se razmere v Sloveniji, kmalu po letu 2007, začele slabšati, Avstralija pa je krizo nekako preživela in ljudje so ostali pozitivni. Država je zelo uspešno stimulirala ekonomijo – tu velja pravilo, da so avstralski izdelki najboljši, in to preprosto pravilo je rešilo ekonomijo. Slovenija je preveč samokritična do lastnih izdelkov. Ljudem je treba dopovedati, da morajo kupovati slovenske izdelke in podpirati slovensko ekonomijo in slovenska podjetja. Ampak Slovencem je bila že od nekdaj všeč tuja zelenica. In to je recept za polom. Treba je podpirati lastno industrijo, lastna podjetja in dvigniti nacionalno zavest. Namesto da bi svoja podjetja ohranjali pri življenju, smo kupovali "tuje" in pokopali svoja podjetja. Zakaj? Edina prednost Slovenije, danes in leta 2007, je dejstvo, da je Slovenija dom najbližjih ... Tam so ljudje, ki jih imam najraje – moja družina in najbližji prijatelji. Teh ni mogoče zamenjati in teh nikoli ne nehaš pogrešati.
S katerimi težavami ste se soočali kot novinka v Avstraliji?
Ureditev statusa, sklepanje novih prijateljstev, drugačno delovno okolje in kultura, nov jezik ... Pomembno je, da težave vidiš kot izzive. Potem je vse veliko lažje in bolj zabavno!
Kako dolgo je trajalo, da ste tam dobili posel, rešili stanovanjski problem ... Ste kaj od tega skušali urediti še pred prihodom?
Večina ljudi si življenje uredi šele, ko pride v Avstralijo, ne glede na to, s kakšno vizo prihajajo. Za delo moraš nujno imeti primerno vizo in vsekakor ni v praksi, da se 'pride in znajde'. Ti časi so žal mimo. Vize je treba urejati pred odhodom, delo pa večinoma po prihodu. Avstralija ima sistem, ki skrbi za to, da so službe na voljo predvsem državljanom in stalnim prebivalcev. Dela na črno je izredno malo. Zelo očitna razlika med Avstralijo in Slovenijo je tudi percepcija, da je tujina boljša od domovine. Če imaš v Sloveniji delovne izkušnje iz tujine, se to razume kot prednost, v Avstraliji je to slabost, saj jih zanimajo predvsem lokalne izkušnje. Za razliko od Slovenije ima Avstralija precej jasna pravila glede tega, kdo dela kaj. Delaš lahko le v industriji, za katero si usposobljen in šolan. Ker je kadra ogromno, si delodajalci lahko iščejo idealnega kandidata in idealni kandidat je vedno le tisti, ki ima specifično izobrazbo in delovne izkušnje iz iskane stroke. V Sloveniji je veliko manjši delovni trg in ljudje pogosto lahko delajo v stroki, za katero niso povsem usposobljeni. Tukaj tega ni. Avstralija išče predvsem izobražene kadre, da zapolnijo določeno povpraševanje po manjkajočih kadrih – in to je tudi podlaga za pridobitev stalne vize. S svojim življenjskim stilom, ki privlači milijone, si Avstralija lahko privošči biti izbirčna in vzeti le najboljše – in ti kadri so ogromna prednost za državo in ekonomijo.
Ste imeli kot tujka kaj težav? Imate občutek, da so tujci iz enih delov sveta bolj dobrodošli kot iz drugih?
Postopek za pridobitev vize je za nekatere krajši kot za druge, vendar je to odvisno predvsem od tega, kako razvita je birokracija v državi, iz katere prihajaš. Evropa je znana po tem, da ima zanesljivo in urejeno birokracijo, medtem ko so dokumenti iz manj razvitih držav pogosto ponarejeni. Iz socialnega vidika je zelo malo rasizma, najbolj zaželeni so izobraženi kadri in kadri z določenim znanjem, barva kože ni pomembna. Je pa pomembno znanje jezika in najbolj zaželeni tujci so tisti, ki tekoče govorijo angleško.
V stiku ostajam predvsem preko elektronske pošte in Skypea. S starši se slišim skoraj vsak dan in vsekakor bolj pogosto, kot če bi živela v Sloveniji. Domov sem se do sedaj na obisk vrnila skoraj vsako leto, lani pa so starši prišli sem – in bodo letos zopet. Stroški potovanj sem in tja so ogromni, in v prihodnje jih bo veliko manj. Domotožja po Sloveniji nikoli nisem imela, sem pa pogrešala prijateljice in družino. In včasih razne malenkosti iz evropskega življenja in kulture. K sreči sem zelo prilagodljiva in Avstralija mi je hitro zlezla pod kožo. Avstralija še zdaleč ni popolna, treba je videti prednosti – in uživati v njih. Po obisku v Sloveniji se vedno rada vrnem domov, v Avstralijo. Ko zagledam ocean in otoke visoko iz letalske kabine, mi srce zastane in poskoči. 'Welcome back' mi vedno znova reče prijazen obraz v uniformi. In jaz vedno odgovorim 'It's good to be back home!'
Nekoč so bili izseljenci precej povezani, je tako tudi z novimi generacijami Slovencev v Avstraliji?
Opazila sem, da Slovenci ne držimo skupaj, kot to počnejo drugi narodi – doma in v tujini. V Avstraliji nas je zelo malo v primerjavi z ostalimi nacionalnostmi. Slovenci nismo veliki patrioti in pogosto se zato zelo uspešno integriramo v novo življenje v Avstraliji. Vendar je za nas integracija pogosto tudi veliko težja na začetku, saj nimamo nacionalne podpore, predvsem pri iskanju službe, ki so je deležne ostale etnične skupine. Pogosto zaslediš, da Kitajci zaposlujejo Kitajce, Egipčani Egipčane, Hrvati Hrvate. Naša pot do prve službe je zato veliko težja. Tako imenovani Slovenski klubi so večinoma polni veteranov iz stare Jugoslavije, ki poskušajo ohraniti stik s Slovenijo, ki več ne obstaja. Kluba z mlajšo generacijo priseljencev pa še nisem zasledila. Ti se naključno najdemo predvsem preko naših blogov in Facebooka. Slovenci smo razpršeni po Avstraliji in v večini primerov se zelo uspešno integriramo. Slovensko besedo sem v skoraj petih letih na ulici slišala le enkrat. Vesela sem, da pišem blog, ki mi omogoča stik z ostalimi 'novimi Avstralci iz Slovenije' – in glede na to, da imam sedaj avstralskega partnerja, se zelo rada dobim z njimi in poklepetam v slovenščini.
V Sloveniji tudi po zaslugi obsežnih promocijskih kampanj posrednikov selitev v Avstralijo prevladuje mnenje, da gre za obljubljeno deželo. Kakšno je vaše videnje tega?
Moje mnenje je, da življenje v tujini ni za vsakogar. Treba je imeti mentaliteto, ki ni vezana na kulturo, navade in jezik doma. Treba je imeti določeno distanco do Slovenije in najbolj uspešni so tisti, ki se v Sloveniji nikoli niso počutili povsem doma. Avstralija ni dežela mleka in medu in žal vize za življenje in delo v Avstraliji niso dostopne za vse, ki si jih želijo. Za tiste, ki imajo znanja, ki jih Avstralija išče, pa je pot do vize pogosto dolga, saj postopek za pridobitev vize traja približno dve leti. Selitev je ogromno finančno breme, poleg tega nikakor ni pričakovati, da boš po prihodu takoj našel službo, imel veliko plačo in da bo vse drugo preprosto. To so besede iz promocijskih kampanj in ne iz resničnega življenja. Veliko je zgodb razočaranja in neuspeha. Moj nasvet je, da je informacije treba iskati pri ljudeh, ki so šli čez isti postopek in ne pri ljudeh, ki imajo od tega finančno korist, torej agencije.
Omenili ste, da sta k selitvi pripomogli tudi pesimistično ozračje v Sloveniji in politično dogajanje. To je razlog, ki ga omenja vse več tistih, ki so se že preselili ali o tem razmišljajo ...
Sloveniji manjka nacionalni ponos. Optimizem. Širokogrudnost. Slovenija je premajhna, da bi imela težave, s katerimi se trenutno sooča. Politika je pokvarjena in vsi smo je siti. Resnično je treba zamenjati vodstvo države in začeti povsem znova. Čas je, da se nekateri ljudje upokojijo. Zdi se mi škoda, da se mlade slovenske družine in to intelektualci, ker drugi sploh ne morejo dobiti vize, selijo na drugi konec sveta – in večina teh ljudi nikoli ne bo prišla nazaj. Kakšna izguba za Slovenijo! Mediji morajo opustiti ustvarjanje klime katastrofe, novo vodstvo države pa se mora povsem osredotočiti na potrebe državljanov. Manj je treba gledati v tujino in se primerjati z velikimi državami – z lokalnimi problemi se je treba soočati hitro in primerno razmeram. Slovenija se mi zdi neverjetno negativna sama do sebe – treba se je osredotočiti na pozitivnost in se zavedati, da večina sveta še vedno živi slabše od Slovencev.
Ali morda kljub temu, da ste zadovoljni z življenjem v Avstraliji, razmišljate, da bi preizkusili življenje še v kateri drugi državi?
Februarja bo minilo pet let odkar sem z dvema kovčkoma preselila v Avstralijo - in pot od tam do danes je bila težka in strma. Končno se počutim, da sem doma, in da se lahko sprostim in uživam v svojem novem življenju - zato mi niti na misel ne pade, da bi življenje preizkusila še v kateri drugi državi. Ti preizkusi so veliko težji kot zvenijo. Kot dvojni državljan bom vedno razcepljena med dvema državama, in kljub uspešni integraciji bom vedno Slovenka v Avstraliji in Avstralka v Sloveniji. Preden sem se odločila za Avstralijo, se mi je zanimiva zdela tudi Kanada. Nikoli ne reci nikoli, in ne bi imela nič proti, če bi me življenje za par let, pod pravimi pogoji, zaneslo tja. Vsekakor bom v prihodnosti še veliko potovala in odkrivala nove kraje - vendar imam občutek, da bo Avstralija ostala moj pristan.
Komentarji (50)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV