Po diplomi iz novinarstva je dobila priložnost, da v Ameriki tudi magistrira in tako naredila MBA iz marketinga. Študij si je plačala s trdim delom, pred kratkim pa je začela tudi delati kot koordinator trženja v podjetju Sam Schwartz Engineering.

Pa pojdiva čisto od začetka. Kako se je zgodba z Ameriko sploh začela?

Odzvala sem se na povabilo univerze, da se pridružim njihovi košarkarski ekipi. Moja prva reakcija je bila sicer: "Ni govora!", saj je bil New York veliko predaleč za moj okus. Vedno sem bila zelo navezana na družino in dom. A starša, ki sta vedela, kako predana sem bila košarki in kako pomembna mi je bila izobrazba, sta me le prepričala, da je to enkratna priložnost – če mi ne bo všeč, se pač še vedno lahko vrnem. Tako sem se znašla v Brooklynu ...

Si takrat že vedela, da boš ostala v Ameriki?

Kje pa! Že septembra sem odštevala mesece do poletja, ko bom prišla domov na oddih. Ko se mi je ponudila priložnost za podiplomski študij, sem se odločila, da podaljšam bivanje in magistriram.Šele ko sem spoznala Tylerja, sedaj mojega moža, me je prvič spreletelo: "Kaj pa, če se ne vrnem domov?"

Tudi ko si v težavah, nerada potožiš, in si človek, ki izkoristi priložnost.

Haha ... Že po naravi sem optimist in na svet gledam s pozitivne plati ... Zelo sem hvaležna za ljudi, ki so ob meni, in za vse, kar imam – mnogo je ljudi, ki jim je precej težje v življenju.

Z vsako priložnostjo, ki mi je bila ponujena, sta prišla določen izziv in stopnja odrekanja, ki sem ju sprejela, nič ni bilo podarjenega: trdo delo v šoli, usklajevanje napornih urnikov tekem in potovanj s šolskimi obveznostmi, garanje na treningih, odpovedovanje družabnim dogodkom in družinskim srečanjem. Za dodaten zaslužek sem ob tem delala na univerzi, najprej v fitnes centru, nato v pisarni pri rektorici univerze. Tako sem tudi "odslužila" šolnino za podiplomski študij.

Bili so številni vzponi, a tudi številni padci, ovire in težki trenutki – poškodbe, brezposelnost, tudi nekaj nožev v hrbet, kot se reče. Brez podpore staršev mi zagotovo ne bi uspelo, tudi brez Tylerjeve podpore ne.

Je Amerika obljubljena dežela?

Nič ni obljubljenega. ZDA je vse prej kot obljubljena dežela kar zadeva določene pravice zaposlenih: zdravstveno zavarovanje je drago in mnogim nedostopno. Isto velja za nezgodno dolgoročno in kratkoročno zavarovanje. Če ima podjetje manjše število zaposlenih, pa sploh ni dolžno ponuditi/sofinancirati teh zavarovanj. Sicer odvisno od zvezne države, a načeloma delavcu pripada 6 plačanih dni bolniškega dopusta na leto ter od 5 do 20 dni dopusta.

Kaj bi svetovala mladim, ki jim diši tujina?

Naj spakirajo in gredo ... Izkušnja je edinstvena in vsekakor zahteva debelo kožo. Izzivov je nešteto – od vizumov, nastanitve, stroškov, biti odvisen sam od sebe in predvsem tisto najpomembnejše – neznano ...

Vsekakor zahteven projekt, a lahko odpre nešteto vrat in ponudi nešteto priložnosti. Če drugega ne, se naučiš ogromno sam o sebi. In vidiš sliko z drugačnega zornega kota ...

Morajo pa se pripraviti na številna obrekovanja ... Iz lastnih izkušenj in izkušenj drugih Slovencev, ki so se prav tako podali v svet, smo Slovenci nekako sumničavi do tistih, ki stremijo za nečim boljšim: "A sedaj pa misli, da je nekaj več, kot smo mi?" ali "A Slovenija ni dovolj dobra?", in "A sedaj nam pa nameravaš soliti pamet?".

Je težko uspeti in živeti v velikem mestu in državi, kot je Amerika?

Je in ni. Prednosti so definitivno to, da je ogromno možnosti za uspeh in napredovanje za tiste, ki so pripravljeni trdo delati. Prav tako se vedno nekaj dogaja in vsakdo lahko najde aktivnost, ki ga veseli. Če živiš v samem mestu, je vse na dosegu roke. Po drugi strani pa je življenje v velemestu zelo drago, tempo je zelo hiter (mnogokrat povsem podrejen karieri), konkurenca je ogromna in težko je izstopati. Sama sem se pred kratkim z Manhattna preselila v predmestje in se v službo vozim s trajektom, vlakom in podzemno (uro in pol v eno smer).

Se nameravaš sploh vrniti v Slovenijo?

Seveda bi se rada vrnila domov ... V idealnem svetu bi imela možnost živeti in delati med obema domovoma, vzgajati otroke v obeh kulturah, preživeti dovolj časa v krogu domačih ...

Lahko pa je obljubljena dežela tudi Slovenija. Na lastni koži je to izkusila Venezuelka Eva Lina Nava Viloria, ki je prišla v Slovenijo, da bi se učila angleščine, potem pa se ji je življenje povsem obrnilo.