36-letna Nives Dančulovič je večna optimistka, "ki plava proti toku in si krepi možganske mišice". Prepričana je, da so lahko hobiji obenem veselje in služba, ki prinašajo radost, izkušnje, navdih in nenazadnje denar. Iz preprostih surovin in elementov sestavlja očem zanimive oblike, najsibo iz tekstila ali hrane, in trenutno se je posvetila veganski prehrani.

V sodelovanju z Bagno Milano v italijanskem Cesenaticu, kjer živi, je odgovorna za veganski del restavracije. Prireja izobraževanja za zdrav in preprost način življenja ter dajem nov pogled na hrano. Za nekaj časa je dala na stran blagovno znamko, ki jo je ustvarjala 10 let in niti ne ve, če se bo vrnila v tekstil. "Trenutno ne pogrešam oblikovanja oblačil in dela z blagom."

Njena poslovna pot se je začela v Novem mestu. Po osnovni šoli je se je vpisala na ekonomsko šolo, nadaljevala je na ekonomski fakulteti in se zaposlila v bančništvu, "kjer sem dobila zalet in moč za spremembo". Čedalje bolj jo je vleklo k ustvarjanju, zato je pustila "varno" službo, se vpisala na tekstilno tehnologijo in naslednje leto še na oblikovanje na ljubljanski naravoslovnotehniški fakulteti. S tiskanjem na blago se ji je odprl svet domišljije in možnosti. "Začela sem ustvarjati tiske in jih preko agentke prodajati na Italijanski trg. Nastala je blagovna znamka NivesDesign."

Kmalu se je pokazalo, da se je odločila prav. "Zaradi modnih revij in mojih čudovitih strank, ki so me podpirale z nakupi mojih stvaritev, sem takrat verjetno prvič občutila, kaj pomeni slediti sanjam." Leta 2005 in 2006 se je kot edina slovenska predstavnica med mladimi oblikovalci predstavila na Fashion week v Zagrebu, "sledile so ostale uspešne modne revije, ki so zadovoljile vse moje srčne in finančne želje".

Med dolgimi počitnicami na Tajskem je spoznala partnerja Nicka, Italijana, ki jo je očaral. Kmalu zatem se je preselila v italijansko obmorsko mesto Cesenatico in začela novo pustolovščino. Preko angleščine se je učila italijanščino in spoznala nov utrip dneva. Morala se je navaditi, da se ob 12.30 vse ustavi za kosilo, in delati "z lastnim egom".

Znova je začela z ničle. Spoznavala je nove ljudi in navade, januarja 2008 pa odprla mini atelje v ulici Via Leonardo da Vinci. "Pravila igre so se malce spremenila, saj ni bilo dovolj biti ustvarjalna, ampak tudi hudičevo podjetna, če sem hotela plačati najemnino, stroške poslovanja in hkrati tudi zaslužiti za življenje." Čeprav se je ob napornih in težkih trenutkih spraševala, zakaj ni ostala v Novem mestu, kjer vse pozna, kjer se vse hitreje uredi in kjer razume jezik, bi vse še enkrat ponovila. Naučila se je oglaševati lastno delo, kako ga predstaviti in - najpomembneje - kako ga prodati. "Sliši se enostavno, pa ni."

Prodajala je na slovenskem trgu in pokrivala italijanskega. A čedalje močnejša je bila želja po spremembi. V Cesenaticu je okoli 90 restavracij, večinoma ribjih in picerij. Kot veganka ni imela veliko izbire, zato se je posvetila domači kuhi. Vsak dan je pripravljala kosilo in večerjo zase in za Nicka, ki je kot vsak Italijan velik gurman. "Ni si lahko vsak dan si izmisliti dveh menijev, ki sta seveda malce drugačna od prejšnjega in jutrišnjega dne." Med brskanjem po kuharskih blogih se je naučila trikov, kulinarične sposobnosti je testirala na prijateljskih večerjah.

Želja po ustvarjanju s hrano je bila čedalje močnejša in oktobra lani je v eni izmed restavracij predlagala veganske večere ob sredah. "Takoj so bili za, jaz pa sem bila srečna, da sem si znova upala narediti korak v neznano in stopiti z mojega področja v povsem novo." Že na prvo večerjo je prišlo 20 ljudi. Nadaljevali so z novimi restavracijami, čedalje več je zasebnih večerij na domu, kjer hrano pripravi skupaj s pomočnico Sonio. Vključuje različice slovenskih, balkanskih, arabskih in azijskih jedi iz svežih surovin in s številnimi začimbami. Vse je vegansko, brez živalskih beljakovin. Da bi poskusili njeno hrano, ljudje stojijo v vrsti. "Glas se širi in moja nova sanjska služba se nadaljuje."

Ne verjame, da bo kdaj živela s pokojnino in se ji ne mudi upokojiti v tradicionalnem pomenu besede. "Če je upokojitev, da imaš čas in delaš, kar te veseli, sem že upokojena." Pravi, da bo njena delovna doba trajala, dokler bo živa in bo pri volji ustvarjati. "Moja pisarna je povsod. V torbi imam vedno letni zvezek, kamor si zapisujem misli. Včasih preberem, večkrat ne, jih pa imam spravljene." Njeni dnevi so "vsi prosti in hkrati polno zapolnjeni, ne obstaja delovnik ali nedelovnik. Vse je prepleteno in vse je eno. Ko se zbudim, me pričaka moka kava, ki mi jo skuha Nick. Ostali del zajtrka, ki ga pripravim, je odvisen od dneva oziroma opravil. Vsak dan je drugačen in nimam rutine."

Njena vrnitev v Slovenijo ni izključena, trenutno pa si želi čim več izkušenj, nadaljevati svojo zgodbo in prenašati znanje. Mladim svetuje odhod od doma, da bi čim prej spoznali, kaj pomeni prazen hladilnik ali se dogovoriti za posel brez zastavljene dobre besede zate. Odkrili bodo nove kulture, nove ljudi, nove poglede, nove kraje. Naredili si bodo svoje gnezdo, tako, kot si ga želijo sami, oblikovali bodo svoje navade in obrede. "Šele ko izkusiš tujino, je domači kraj slajši od vsakega bonbona in lepši od vsake rože."

Ima prav, govori iz izkušenj. Nabrala si jih je zaradi svojega poguma in zagotovo je in tudi bo njen uspeh navdih za mnoge, ki si morda (še) ne upajo. "A če je strast, volja in želja po novem, pride tudi zaslužek," je ugotovila. "Nikoli nisem niti pomislila, da bi mi država mogla kaj pomagati. Ne razumem, zakaj se vsi naslanjano na državo. Vsak ima ogromne zmožnosti, da ustvari odlične stvari zase in za svoje drage ter hkrati za cel svet, ne samo za državo," je še poudarila.