Zasebno izobraževalno ustanovo je leta 1880 ustanovil Paul-Emile Carnal, kasneje pa je postala znana kot 'šola za kralje'. Le Rosey se skupaj z igrišči, parki in stavbami razprostira na kar 28 hektarjih, pozimi, od januarja do marca, pa se vsi učenci in osebje preselijo na drugo lokacijo šole, v smučarsko središče Gstaad.

Zanimivo je, da ima šola uvedeno kvoto na število učencev iz posameznega območja, kar pomeni, da število učencev iz ene države ali jezikovne skupine nikoli ne preseže 10 odstotkov, s čimer zagotavljajo nacionalno raznolikost učencev. Ves pouk poteka v dveh jezikih. Pa ne kakršenkoli pouk. Če med športne aktivnosti, ki jih ponujajo 'običajne' šole, večinoma spadajo košarka, nogomet, odbojka in morda še smučanje, se otroci svetovne smetane tukaj učijo jadranja, vodnega smučanja, potapljanja, pilotiranja, skakanja s padalom, odpravijo se na dolge odprave v gore, na obiske drugih držav in sodelujejo v humanitarnih akcijah, kot je Habitat for Humanity.

Vse skupaj seveda ni zastonj. Letni strošek šolanja znaša zavidljivih 100 tisoč dolarjev. Uradna šolnina je sicer dobrih 82 tisočakov, preostanek pa je potreben za uniforme, zavarovanja, knjige, prevoz, izpite ter plačilo obveznih in izbirnih dodatnih vsebin.

Bolj kot na šolo sicer vse skupaj spominja na elitni podeželski klub bogatašev. Znanje so namreč tukaj že osvajali člani egipčanske kraljeve družine, grški aristokrati in italijanska aristokracija družine Savoy. Seznam nadaljujejo iranski šah, monaški knez Rainier, belgijski kralj Albert II., pokojni dedič britanskega Harrodsa Dodi Al-Fayed, člani znanih dinastij Rothchild, Niarchos, Benetton in Rockefeller, otroci in vnuki Aristotela Onassisa in Winstona Churchilla ter zvezdnikov, kot so Elizabeth Taylor, John Lennon in Yoko Ono, Roger Moore in Diana Ross.

Družbo pa so jim delali otroci ruskih oligarhov, italijanskih mafijcev in znanih prekupčevalcev z drogami in orožjem. Kot je v nekem intervjuju povedal direktor šole Philippe Gudin: 'Otrok ne obsojamo za grehe družine. Ne spuščamo se v to, kaj so starši naredili in česa ne. Dokler starši delijo izobraževalno vizijo in življenjsko filozofijo Le Roseyja, so vsi dobrodošli.'

Otroci, ki obiskujejo šolo, so stari od 7 do 18 let, vsega skupaj jih je le 330. Tukaj naj bi se naučili predvsem lepega in uglajenega vedenja (obvezno morajo vstati, ko v prostor pride odrasla oseba) in obveznosti, ki jih čakajo kot odrasle bogataše, manj poudarka pa je na recimo latinščini ali grščini, kar šolo razlikuje od podobnih evropskih ustanov, kot sta Eton ali Exter. Za otroke skrbi 150 učiteljev in okoli 300 uslužbencev, ki pospravljajo njihove sobe in jim likajo celo nogavice. Po dolgi tradiciji otroci te uslužbence imenujejo "les esclaves" (sužnji), lokalne prebivalce pa "les paysans", kmetje.

Šola sicer obljublja, da bo otrokom omogočila ravnovesje intelektualnega razvoja in sprostitve. Ker torej ni ves poudarek na prvem, pogoj za vpis (poleg nacionalne kvote) ni visoka inteligenca. Kot pravijo, med učence, ki jih ne sprejmejo ali izpišejo med samim učnim procesom, spadajo le tisti, ki so 'popoln polom na učnem ali vedenjskem področju'.

Sicer pa seznam prošenj za vpis skoraj natančno odseva prelivanje svetovnega bogastva. V petdesetih in šestdesetih letih so svoje otroke želeli množično vpisovati Američani, Italijani in Grki, v sedemdesetih Arabci in Iranci, v osemdesetih Japonci in Korejci, z razpadom Sovjetske zveze pa so svoje otroke v to elitno šolo želeli množično vpisati na novo vstali ruski tajkuni, kar je šoli prineslo kar nekaj težav.
Otroci so bili namreč precejšnja kopija svojih staršev, predvsem so posnemali njihov dekadentni življenjski slog. Tako so se združili v skupine, skupaj zastraševali druge šolarje, osebje in lokalno prebivalstvo, popivali in se zapletali v pretepe. Posledično je kar nekaj staršev iz drugih držav izpisalo svoje otroke. Šola je zato kasneje omejila vpis Rusov.

S privolitvijo staršev si sicer otroci lahko tukaj privoščijo marsikaj. Javnost je še najbolj zabavala zgodba, ko je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja sin nekega saudskega šejka v spremstvu telesnega stražarja vsak teden obiskal prostitutko. Star je bil 14 let!

Pa vendar znanje in svoboda nista največja prednost šolanja na Le Roseyju. Bolj gre za ustvarjanje socialne mreže, ki lahko kasneje v življenju, ko bogataši iščejo nove poslovne vezi, pridejo še kako prav. 'Le Rosey je kot klub, vezi, ki nastanejo tukaj, so za vse življenje,' pravi hongkonški milijarder Michael Kadoorie, ki je maturiral leta 1958.

John Casablancas, ki je maturiral leto kasneje, pa je svojo modno agencijo postavil na noge tako, kot tega v tej branži ni storil še nihče pred njim. S pomočjo sošolcev z Le Roseyja je po vsem svetu vzpostavil 24 poslovalnic. Danes je Elite Model Management največja tovrstna agencija na svetu. Ali kot pravijo poznavalci: ekonomija prihodnosti se vsako leto znova začne, ko prvič zazvoni zvonec Le Roseyja.