Bogastvo te židovsko libanonske družine izvira iz časov Otomanskega imperija. Čeprav so manj razvpiti kot na primer družina Rotschild, pa je njihova zgodovina enako pestra. Angleški Guardian je zapisal, da naj bi njihovo poslovanje temeljilo na varnosti, zaupanju in osebnih storitvah.
V prejšnjem stoletju so z njimi poslovale bogate židovske družine od Sirije do Iraka. Ko se je na vzhodu razplamtelo sovraštvo med Židi in muslimani, je Jakob Safra skupaj s sinovi Edmondom, Josephom in Moshejem sedež banke iz Libanona preselili v brazilski Sao Paolo, banka pa se še danes imenuje Banco Safra de Investimento. Podatki, ki jih vodijo o poslovanju banke in o njenih strankah, naj bi bili skrbno varovana skrivnost, zapisani pa naj bi bili v starodavni arabski pisavi, ki je poznana le redkim.
Poleg brazilske banke so leta 1956 z milijonom dolarjev ustanovili banko tudi v Švici. Banka s sedežem v Ženevi se imenuje Trade Development Bank in je imela že na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja preko pet milijard dolarjev premoženja. Z odprtjem te banke se začne tudi zgodba o uspehu Edmonda Safre.
V Ameriki so leta 1966 odprli Republic National Bank s sedežem v New Yorku, ki je hitro postala ena najuspešnejših bank, ki so delovale na področju ZDA. A zaradi finančne krize v Južni Ameriki so bili banko prisiljeni prodati Americanu Expressu za 560 milijonov dolarjev. Pozneje je Edmond Safra želel banko odkupiti nazaj, a mu je Američani niso želeli prodati. Zato je odprl novo banko, ki je postala huda konkurenca njegovi nekdanji banki. American Ekspress je družini Safra napovedal PR-vojno, ki pa se je končala tako, da so se morali Safri opravičiti in osem milijonov dolarjev nakazati človekoljubni organizaciji, ki jo je izbral libanonski bančnik.
Edmond Safra, sicer izredno uspešen bančnik, je svoje življenje podredil karieri in se je izogibal poroki vse do 44. leta starosti, ker se je bal, da bi mu žena lahko odnesla del bogastva. Ameriški mediji, kot je Vanity Fair, so pisali celo o tem, da naj bi se poročil zgolj za to, da bi dobil potomca, ki bi nadaljeval njegov bančni imperij. Poročil se je z bogato dedinjo Lily Monteverde. Ker njegovi bratje niso bili prepričani, da ni z njim samo zaradi bogastva, so sestavili kar 660 strani dolgo predporočno pogodbo. Kljub poroki pa nikoli nista imela otrok.
Domovanje sta si uredila v vili Leopolda, ki je danes znana kot najdražja vila na svetu, na francoski rivieri. Znana sta bila po ekstravagantnem načinu življenja in po dobrodelnosti. Poskrbela sta za izgradnjo številnih sinagog, knjižnic, šol in bolnic. Edmond Safra je umrl leta 1999 na zelo nenavaden način. Zadušil se je v požaru, ki ga je zanetil njegov bolničar in telesni stražar Ted Maher. Uradna razlaga, ki jo je sprejelo sodišče, je, da je Maher zanetil požar, ker je hotel nato rešiti Edmonda Safro, zaradi česar bi ga ta imel nato raje, kar bi se seveda poznalo tudi na njegovem računu. A požar naj bi ušel nadzoru in ubil bogatega bančnika.
Pol njegovega premoženja je odšlo v dobrodelne namene, polovico je dobila žena, ki ga v glavnem uporablja za dobrodelne namene. Pred nekaj leti je želela njuno francosko vilo za rekordno vsoto, pol milijarde evrov, prodati neimenovanemu ruskemu tajkunu, a naj bi ta zaradi začetka krize nato od nakupa odstopil.
Vodenje bančnega posla je prevzel njegov brat Joseph, ki je glede na Forbesovo lestvico bogatih Zemljanov najbogatejši bančnik na svetu, njihova banka pa iz leta v leto posluje bolje in se širi.
