Vas je danes pravzaprav velika korporacija, ki izvaža v 40 držav in v času, ko je večina ostalega sveta v krizi, predstavlja skoraj paralelen svet, v katerem o krizi ni ne duha ne sluha.
Že prej omenjena stolpnica z zlato kravo, je najvišja stavba v kraju. Ostala nadstropja imajo živalske makete iz srebra in iz draguljev izdelane lestence. Največja dvorana lahko sprejme na tisoče gostov, pohištvo je izdelano iz vrhunskega lesa, v akvariju je mogoče najti morske pse …
Skozi okna nebotičnika pa je mogoče videti razkošne vile, pred katerimi so parkirani dragi avtomobili. Vsak vaščan je upravičen do dela dobička korporacije, hiše, avtomobila, brezplačnega zdravstva in olja za kuhanje.
Po videzu vas spominja na Dubaj, marsikdo bi vzporednice potegnil tudi po količini kiča, ki ga je tukaj mogoče najti. Med drugim imajo (v nekaterih primerih precej približne) lastne velike makete Sydneyjske opere, Eifflovega stolpa, slavoloka zmage … Vse skupaj si na leto ogleda okoli dva milijona turistov, kolikor jih vsako leto pride občudovati Wujev dosežek.
'Originalnih' vaščanov, ki so znani tudi kot delničarji vasi, je okoli 1.600, skupaj z vsemi bonusi, letni prihodki njihovih gospodinjstev na leto znašajo 120.000 evrov. Namesto klasično socialističnega imidža kraja z mišičastimi delavci, tukaj življenje oglašujejo s podobo srečnih družin v lepih vilah in ameriškim avtomobilom pred vrati.
Če je v ostalih delih Kitajske velika razlika med bogato peščico in revno večino, so tukaj projekt zastavili drugače. 'Vedno me je zanimalo blagostanje ljudi,' pravi Wu, ki je danes star 86 let. Vodenje vasi je delno prevzel njegov sin, a zadnja beseda je menda še vedno njegova. Prav tako še vedno vsak dan predava o socializmu. Sebe pa nima ne za demokrata, ne za komunista, ampak za pragmatika, čeprav njegove ideje pogosto vsebujejo teze kitajske partije.
V vasi Wu uživa veliko podporo. Vanj ne dvomi nihče, zadovoljni so tudi, da je razbil kolektivni sistem in vzpodbuja, da si vsak pridela svojo hrano. Vas sicer zagotavlja tudi delo na tisoče delavcem iz bližnjih krajev, med 'delničarji' pa vlada stroga hierarhija.
Temelj Wojeve ideologije sta delo in bogastvo. Dela se sedem dni v tednu, med delovnim časom so ulice podobne tistim v kakšnem zapuščenem mestu – popolnoma prazne.
Bogate vile delničarjev se sicer nahajajo v manj kot enem kvadratnem kilometru, v bolj oddaljeni okolici je nato mogoče najti barake za delavce, podjetja in hotel z 2000 posteljami, ki bo zaposloval 3000 ljudi, ki se želijo naučiti, kako postati bogat.
Mestni park je opremljen s kipi pomembnih kitajskih komunističnih voditeljev in drugih, bolj ali manj kontroverznih osebnosti. Čeprav uradna partija nad Wojevim projektom ni bila vedno navdušena. Med drugim je bil nekaj časa zaprt, ker naj bi podpiral kapitalizem, a je oblast sprevidela, da gre za socializem na kitajski način.
Vaščani Huaxija na eni strani so prepričani, da je Wo skoraj bog, socializem pa najboljša stvar na svetu. Prav tako jih ne moti vsako jutro recitirati 'himno' komunistične vlade - 'Nebo nad Huaxijem je nebo komunistične partije (...), socializem je dober, tudi Američani ga želijo (...).' In tako naprej …
Če ste med branjem morda dobili občutek, da je vse skupaj predobro, da bi bilo res, imate prav. Prva težava je, da vsak ki se nameni vas zapustiti, ob odhodu izgubi vse, kar je imel, druga pa, da poleg prebivalcev mesta, tam dela še 25.000 ljudi. Priseljencev, ki živijo zunaj označene meje vasi in imajo približno tako visoke - bolje rečeno nizke - plače kot delavci v drugih delih Kitajske. Marxov proletariat, ljudje, ki ne bodo nikoli postali 'delničarji'. Če bi lahko vsak postal vaščan oziroma delničar in upravičenec do dobička, pač Huaxi ne bi funkcioniral. Kot marsikje drugod, se tudi tukaj dobiček ustvarja na ramenih poceni delovne sile, le 'direktorjev' je malo več kot v povprečnem podjetju ...
Takole pa je podobe vasi vasi je ujel fotograf Bert van Dijk.
Bi živeli tukaj? Povejte nam svoje mnenje in nas spremljajte na Facebooku!