Če bo šlo vse po sreči, bomo torej že marca lahko zavili v Tomaževo gostilno. A pogodba v tem trenutku še ni podpisana, zmagovalec kuharskega šova se, da bi uresničil svoje sanje, še vedno dogovarja in pregovarja. "To je želja vsakega kuharja," nam je sicer zaupal. "A pred šovom si na glas o odprtju lastne gostilne nisem nikoli upal razmišljati. Sodelovanje v šovu me ni ravno spremenilo," mi odgovori, ko se pozanimam, kaj je bilo v trenutku, ko se je lahko vrnil domov, drugače. "Mi je pa dalo zagon, dalo mi je potrditev, da sem na pravi poti."

Kuha že od majhnega, ko je najstarejši med otroci vedno pomagal svoji materi. Začutil je, da ga to veseli, in od takrat vse v svojem življenju podreja temu, da bi postal v kuhinji čim večji mojster. "Pri tem, da bi bil šef restavracije, se najbolj veselim, ker bom lahko pred gosta vedno postavil krožnik, ki je moja kreacija, moja duša in srce," razlaga z žarom v očeh. Tako govori le še o svoji družini, treh sinovih pa seveda ženi, brez katere pravi, da mu ne bi nikoli uspelo, saj je vedno razumela, da mora, da bi postal tako dober, delu posvetiti čim več časa.

Brez kreditov že diha lažje

Ne želi razmišljati, kako težko bo, ko bo enkrat na svojem. "Seveda glede na čas, v katerem živimo, obstajajo strahovi. Pri nas je veliko velikih firm zaprtih in ljudje nimajo denarja," razmišlja povsem racionalno. Dobro poslovanje bo pač po samem odprtju naslednji izziv. A zaradi ene stvari ponoči že bolje spi. "Z denarjem, ki sem ga dobil, sem si že lahko omogočil lažje življenje, ker sem si pokril vse kredite in posledično brez teh skrbi veliko lažje zadihal." Življenje se mu je po zmagi 100-odstotno spremenilo na bolje, zatrdi.

"Delam stvari, ki me veselijo, imam več stika z ljudmi, ki me podpirajo, ki imajo radi tako mene kot moj način dela," našteva. "Dobivam lepe ponudbe za delo, o katerih sem prej lahko le sanjal. Največja sprememba pa je, da sam sebi razporejam delovni čas in sem tako lahko veliko več z otroki." Žena Anita pove, da je življenje zadnji mesec in pol res veliko bolj naporno, da pa je kljub temu presrečna, da mu je uspelo, saj si je tega zelo močno želel. "Komaj v nedeljo upam, da se nama bo kaj umirilo," se zasmeji, ko mi v četrtek prek telefona razlaga, koliko obveznosti imata.

Niso več nevidni

Toliko pozornosti seveda ni vajena, a kot pravi sama: "Mislim, da več kot eno leto ta evforija ne bo trajala, tako da ga je treba zdaj pustiti, da v tem uživa." Tomaž je namreč v mesecu in pol, ko je spet na prostosti, ugotovil, da je prava zvezda. Da je to sprejel, je bil po njegovih besedah v tem času tudi njegov največji izziv. "Nisi več tisti nevidni Tomaž, ki je delal vsakodnevne stvari in ga ni nihče opazil," pojasni. "Zdaj te vsi gledajo, se želijo slikati, želijo avtogram. Najtežje je vsem tem ljudem ustreči. Čeprav je moja velika želja, da bi lahko ustregel prav vsem, je to nemogoče."

Tomaž se je s slavo sprijaznil, je pa res, da ta nikoli ni bila njegov cilj. Najbolj srečen je, ko je z družino ali v kuhinji. Slednja ga je prevzela, ker je spoznal, da mu omogoča, da izrazi svojo ustvarjalnost. S to bo zaznamoval tudi gostilno, ki jo bo, če bo le šlo vse po načrtih, odprl to leto. "Definitivno bom drugačen, saj sem že sam po sebi drugačen od drugih. To, kaj bo drugače kot drugod, pa naj ostane presenečenje. Vsega res ne morem razkriti," se zasmeji. Ko je začel delati v kuhinji, je bil dolgo le pomivalec posode. Takrat ni niti slutil, da lahko nekoč pride tak uspeh. A čakal je na svojo priložnost in se takrat, ko se je ponudila, izkazal. Dolgoletni trud je obrodil sadove.