Za odškodnino se je 50-letna učiteljica s šolo bojevala dobrih 12 let, na koncu pa je iztržila kar 150.000 funtov, kar je med tovrstnimi odškodninami menda rekord. Po drugi strani pa naj bi številka izkazovala, kako uspešni so pri tožbah postali britanski učitelji, ki zaradi poškodb na delovnem mestu na leto iztožijo okoli 20 milijonov funtov britanskega davkoplačevalskega denarja. Zahvala za velike uspehe tožečih učiteljev gre menda dobro organiziranemu sindikatu.

Da le ne gre za tako rekorden znesek dokazuje tudi podatek, da je učiteljica, ki je lani med igro z otroci na igrišču in si izpahnila gleženj, dobila 174.000 funtov odškodnine. Za primerjavo: vojni veteran bi ob isti poškodbi dobil le 34 tisoč funtov.

Še več, kar 280 tisočakov je dobila učiteljica, ki jo je poškodoval učenec, ki ji je skočil na hrbet, 23 tisoč funtov pa učitelj, ki mu je učenec pred nosom zaloputnil vrata, zaradi česar si je poškodoval roko.

Nick Seaton, vodja kampanje za kvalitetno izobraževanje pravi, da gre za naraščajoč trend, ki ga bo treba ustaviti. „Šole vse prehitro popustijo in plačajo odškodnine,“ pravi.
Nasprotno pa meni Waltersova. „Učenje je bilo moje življenjsko poslanstvo in zares pogrešam učilnico in učence, vendar zaradi težav z glasom ne bom nikoli več učila in težko bom našla službo, kjer ne bo treba govoriti. Morda kdo to težko razume, a jaz moram vsak dan sproti razmisliti, ali lahko počnem kaj tako samoumevnega kot je kratek klepet po telefonu. In večino dni se počutim tako slabo, da tega pač ne morem.“