Tik pred diplomo je namreč šola ugotovila, da z dajanjem takšnega zgleda ne bo primerna za javno uslužbenko, pa čeprav si je popivanje privoščila v prostem času. Stacy, ki danes dela v zasebnem podjetju, ne daje izjav za medije in se drži daleč stran od spleta, tako spada med prve ljudi, ki so na lastni koži občutili, kako zelo težko je živeti v globalni vasi, kje internet vse prenese, vse zabeleži in ničesar ne pozabi. Pa še en primer iz nekoliko bližje preteklosti. Britanka je med delovnim časom na Facebook napisala:“Tako zelo dolgčas mi je.“ Odslej se je lahko dolgočasila kar doma, saj so jo odpustili. In primer, ki ga lahko mirno označimo s pridevnikom 'bizarno'. Ameriške oblasti ne dovolijo vstopa v državo 66-letnemu Kanadčanu, ker je ta na spletu objavil podatke o tem, kako je pred 30 leti eksperimentiral z drogami.

Microsoft je v raziskavi ugotovil, da kar 75 odstotkov ljudi, ki so v podjetjih odgovorni za zaposlovanje, še pred prvim intervjujem podrobno pregleda 'spletno zgodovino' kandidata. Iščejo podatke s spletnih brskalnikov, forumov, socialnih mrež, blogov in osebnih spletnih strani in kar 70 odstotkov teh delodajalcev je že kdaj zavrnilo kandidata samo zato, ker mu niso bile všeč njegove spletne aktivnosti.

Samuel Warren in Louis Brandeis sta leta 1890 ob fotografiji Kodakovega fotoaparata zapisala, da obrekovanje ni več le najljubša zaposlitev zlobnih jezikov, ampak 'hud posel'. Pa so takrat šele nastajali rumeni časopisi, ki so v primeru z internetom danes 'majhne ribe'. Facebook je že presegel magično mejo pol milijarde članov, Twitter jih ima 100 milijonov, ameriška nacionalna knjižnica pa je objavila namero, da bo v svoji elektronski zbirki hranila tudi prav vsa 'twitter' sporočila uporabnikov.

Primer Snyderjeve opozarja na nekaj pomembnega. Splet ne pozabi. V resničnem življenju je tako, da družba sprejema tezo, da se ljudje spreminjamo, osebnostno odraščamo in da nas napake iz mladosti zato (večinoma) ne ožigosajo za vse življenje. Tudi spomini zbledijo. Zdaj je drugače, pred spletom in objavami o vas na njem ne morete pobegniti, tukaj ni drugih možnosti ali tipke briši. Si res želite, da vas vsi poznajo kot akterja v domačem porniču ali po 'pijani' fotografiji, ob kateri bi se najraje vdrli v zemljo? A je precej mogoče, da vas bo še po 20 ali 30 letih spremljala 'tista majhna neumnost'.
Ljudje imamo navadno več 'jazov'. Tistega za službo, tistega za družino in tistega za 'divji vikend'. S skoraj neomejenimi možnostmi spleta pa se možnosti za ohranjanje različnih identitet krčijo in se zlivajo v 'spletno osebnost'. Ta postaja vse bolj 'popolna', saj je na spletu vse več podatkov in vse več orodij, kako priti prav do slehernega izmed njih. In najbrž nočete, da večina pozna le vašo 'divjo vikend osebnost'? Ko je Facebook pred časom naznanil, da bo del profila uporabnika, ki je bil doslej namenjen samo prijateljem, postal javen – podatki o prijateljih, sorodnikih in partnerju, je ideja naletela na veliko nasprotovanja. Štirje študentje newyorške univerze so zato predlagali ustanovitev novega socialnega omrežja Diaspora, kjer bi vsak sam določal, kaj bo javno in kaj ne. Že v nekaj dneh so od skoraj 1000 donatorjev, ki jih skrbi spletna zasebnost, dobili 20 tisoč dolarjev, a je Facebook pozneje popustil. Skrb med uporabniki spleta torej obstaja, a kakšna bo rešitev? Tehnična, pravna, etična?

Evropska unija se je z akcijo ThinkB4 U post, odločila ljudi ozaveščati o tem, kako zelo lahko njihovemu ugledu, življenju in karieri škodujejo nekatere objave na spletu, kar nekaj računalniških navdušencev pa se ukvarja z razvojem orodij, ki bi omogočila 'digitalno pozabljanje' in dala ljudem možnost, da vplivajo na svojo spletno podobo. To je na primer že mogoče na spletnem portalu Wikipedia, kjer lahko posameznik s peticijo zahteva določene popravke vsebine.

Druga možnost so svetovalna podjetja kot na primer Reputation Defender, ki ima stranke že iz več kot 100 držav in spada med trenutno najuspešnejša start-up podjetja na svetu. Ustanovljeno je bilo z namenom, da se mladim po izobraževanju omogoči normalen vstop v svet odraslosti in na trg dela s 'čisto spletno preteklostjo', saj bodo morda drugače zaradi svojih spletnih neumnosti imeli težave pri iskanju zaposlitve. Že zaradi same ideje je podjetje brez težav dobilo 15 milijonov zagonskega kapitala.

Kaj torej počnejo: za določen znesek (odvisno od obsega dela od 10 dolarjev na mesec do 1000 dolarjev na leto) preverjajo vaš 'spletni ugled'. Preverjajo objave in poskušajo zmanjšati škodljivost nekaterih, tako da od ponudnikov spletnih strani zahtevajo umik sporne vsebine ali pa 'bombardirajo' splet s pozitivnimi ali nevtralnimi objavami o stranki in poskrbijo, da se prav te objave poslej znajdejo na vrhu zadetkov iskalnika Google. Opažajo, da ljudi predvsem skrbi, kaj si bo mislil potencialni delodajalec, zato mnoge stranke želijo, da nadzorujejo tudi objave njihovih otrok, ki so precej pogosto v stilu 'mami in oči se kregata' ali 'mami in oči se spet kregata, oči spi s tajnico, mislim, da se bosta ločila'.

Vendar ponudba tega podjetja pomeni le kratkotrajno rešitev oziroma se bodo morali v prihodnosti vsakemu posamezniku še bolj posvetiti. S prihodom orodij, kot so iskalniki slik, ki za to uporabljajo prepoznavo obraznih značilnosti in tako izbrskajo prav sleherno fotografijo, ne glede na to, ali ste v njej sploh bili označeni, se namreč odpirajo nove težave. Ljudje vas bodo lahko na ulici fotografirali z mobitelom in potem na spletu o vas našli prav vse tam obstoječe informacije, saj bodo iskalniki vse bolj združevali združeno iskanje po socialnih omrežjih, spletnih straneh, blogih, političnih pogledih, YouTube videih, spletnih komentarjih, ki ste jih oddali, spletnih albumih, ki ste jih ustvarili …

Strokovnjaki zato podpirajo idejo, da bi imele informacije na spletu rok trajanja.
Na drugi strani pa se pravniki ukvarjajo z zakonskimi rešitvami. Marsikdo se namreč boji, da bodo delodajalci na podlagi slike o osebnosti nekega kandidata, ki jo bodo sestavili s pomočjo spleta, temu zavrnili zaposlitev ali odpustili kakšnega delavca. To bi naj postalo nezakonito, a večina že zmajuje z glavo, češ saj delodajalcu tako ali tako ni treba razkriti, zakaj nekoga ni zaposlil. Sicer pa je tudi odstranitev spornih fotografij in drugih objav na spletu že zdaj mogoče zahtevati preko sodišča, a kaj ko je škoda medtem že narejena, menijo vsi, ki so od tam poskušali odstraniti erotične posnetke, ki so jih iz maščevanja dodali njihovi nekdanji partnerji. Ko je sodišče prošnji ugodilo, je namreč imelo že na tisoče ljudi posnetek na lastnem računalniku in so ga pozneje znova delili z množico spletnih strani.

Po drugi strani pa primer Stacy Snyder iz uvoda dokazuje, da se je včasih bolj kot informacij, ki jih o nas objavijo 'tujci', treba bati informacij, ki jih objavimo sami ali pa na Facebooku po divji zabavi naši prijatelji. Zato naj bi bilo mogoče tožiti tudi 'facebook prijatelje'', če bi ti objavljali informacije, ki lahko resno škodujejo ugledu posameznika. A medtem ko bodo pravniki za rešitve potrebovali kar nekaj časa, je po mnenju strokovnjakov še najbolj verjetno, da bodo rešitve tehnološke. "Če bi poznali sistem, po katerem bi se na primer sms-sporočila po določenem času avtomatsko uničila, bi imel Tiger Woods veliko manj težav v življenju,“ je prepričan Jeffrey Evans, ki se zavzema za tovrstno rešitev ali pa za rešitev, kjer bi se objavljeni podatki po določenem času zakodirali na način, ko jih ne bi bilo več mogoče prebrati. Tadayoshi Khono, ki je oblikoval takšno orodje 'vanish', trdi, da bi lahko podobno orodje v svoj sistem implementiral kar sam Facebook. A to ni preveč verjetno, če se spomnimo izjav njegovega ustanovitelja Marka Zuckberga, ki pravi:“Ljudje se ne obremenjujejo več s podatki, ki so o njih javno objavljeni, so vse bolj odprti in vse več podatkov delijo s svetom. Družba se je pač razvila in to sama korigira.“

Če je prvi del izjave slišati kot mnenje nekoga, ki še ni nikoli slišal za težave ljudi, ki so zaradi spleta ostali brez službe, partnerja ali prijateljev ali so zaradi zares neprijetnih informacij celo storili samomor, pa ima morda prav glede drugega dela, ki pravi, da bo za ukrepe že poskrbela družba. V zadnji raziskavi so v ZDA namreč ugotovili, da kar 88 odstotkov ljudi, starih med 18 in 22 let, pravi, da bi morale spletne strani po krajšem času objave brisati podatke, kar 88 odstotkov pa je prepričanih, da bi morali imeti ljudje vpogled v vse, kar o njih objavlja, in primerno ukrepati. Raziskava je še pokazala, da so zdajšnje generacije mladih mnogo bolj zaskrbljene zaradi vpliva, ki jih lahko imajo njihove spletne objave na nadaljnje življenje. Dijakinja Lin pravi: “Rada se družim z ljudmi na spletu, a to je zdaj, zdaj sem takšna, zdaj tako razmišljam, poslušam takšno glasno, gledam takšne filme, hodim na divje žure. To ne bom jaz čez 10 let in nočem, da kdo tako misli.“

Ni edina. Vse več lokalov in nočnih klubov zato razglaša za 'internet free cono', od gostov pa zahtevajo celo pisna potrdila, da ne vtisov ne fotografij ne bodo objavili na spletu. Spet drugje pa jih to le prosijo z opozorilnimi tablami.

In če boste že slučajno prišli domov in poskušali pijani na splet zapisati še kaj 'pametnega', upajte, da so na 'vašem' socialnem omrežju že vgradili kakšno orodje, ki vam bo to preprečilo. Takšna orodja bodo pred objavo napisanega zahtevala rešitev krajše miselne naloge, po navadi rešitev enostavnega računa. Psihologi so namreč ugotovili, da naj bi bilo to dovolj, da se bo v nekaj sekundah kdo vprašal, kaj v resnici počne in kakšne so lahko nekoč posledice.