Zakonodaja jasno veleva, da se delavcu v primeru zaposlitve za skrajšani delovni čas, delovna doba šteje proporcionalno glede na odmerjen delovni čas. Če bi bila naša bralka zaposlena le 4 ure pri enem delodajalcu, bi se ji v delovno dobo na letni ravni štelo le 6 mesecev, preostalih 6 mesecev pa bi do polnega delovnega časa morala v obliki plačila samoprispevkov doplačati kar sama. V izjemnih primerih, na primer starševstvo, pa ima zaposleni pravico, da mu prispevke do polnega delovnega časa plačuje kar država.

Ker pa je bralka zaposlena za štiri ure tudi pri drugem delodajalcu, pa v skladu z zakonodajo dosega polni delovni čas, kar pomeni, da se ji delovna doba šteje tako, kakor če bi bila zaposlena le pri enem delodajalcu s polnim delovnim časom. Podobno velja tudi pri regresu - delavec, ki dela 4 ure pri enemu delodajalcu in 4 ure pri drugemu delodajalcu, je praviloma upravičen pri vsakem delodajalcu do polovico letnega regresa. Delavec je upravičen seveda le do enega letnega regresa (in ne dveh, kakor imajo mnogi o tem napačno predstavo), o višini plačila sorazmernega dela regresa pa se morata delodajalca tudi sporazumeti.

Ko ima delavec več zaposlitev za krajši delovni čas, mu delodajalci odmerijo letni dopust vsak po svojih merilih, pri vseh pa mora imeti na podlagi zakona najmanj minimalni letni dopust. Pri koriščenju dopusta pa se zaposlenemu s skrajšanim delovnim časom pogosto predlaga, da se z vsem delodajalcem sporazumno dogovori, kdaj bo dopust tudi koristil. Kljub temu pa ima pravico koristiti dopust pri vseh delodajalcih v istem terminu. Delodajalec pa mora zaposlenemu v tem primeru zagotoviti tudi sočasno izrabo letnega dopusta in drugih odsotnosti z dela, razen seveda, če bi delodajalcu to povzročilo škodo.

V praksi pa je do sedaj največja neznanka povrnitev stroškov prevoza na delo. Ker ima zaposleni pri tovrstni zaposlitvi dvojne stroške, bi moral biti do njih seveda upravičen, saj se mora pripeljati tako k enemu kot tudi k drugemu delodajalcu, razen seveda če dela ne opravlja kar od doma. V primeru naše bralke bi moral torej vsak izmed delodajalcev plačati polovične stroške za prevoz. Podobna logika bi veljala tudi v primeru, če bi prvi delodajalec ponujal zaposlitev za pet, drugi pa za dve uri, pri tem bi se le sorazmerno spremenila razmerja povračila stroškov.