Prisilno poravnavo vodi senat treh sodnikov, ki lahko določi upravitelja prisilne poravnave, sicer to postane predsednik senata. Ob začetku postopka prisilne poravnave uvedejo tudi moratorij na potek izvršilnih postopkov proti dolžniku.
Upnike zastopa upniški odbor po imenovanju poravnalnega senata. Pride lahko do konflikta interesov, saj bodo tisti upniki, ki bi dobili v primeru stečaja več kot v primeru uspešne prisilne poravnave, prisilni poravnavi nasprotovali, zahtevali stečaj ali pa popolno poplačilo terjatev.

Dolžnik mora predlogu za začetek prisilne poravnave priložiti načrt finančne reorganizacije, ki bi trajno rešil dolžnikov finančni položaj. Najpogostejši predlagani ukrep je znižanje in odlog plačila obveznosti, odpuščanje presežnih delavcev, odprodajo nepotrebnega premoženja ali prenos dela poslov na drugo pravno osebo. Prisilno poravnavo potrdi sodišče v primeru, da je zanjo glasovalo vsaj 60 odstotkov upnikov. Seveda pa ni nujno, da je prisilna poravnava dokončna rešitev, če dolžnik tudi po prisilni poravnavi svojih obveznosti ni sposoben izpolniti, sledi stečaj.

Stečaj lahko predlagajo upniki ali sam dolžnik. Stečajni postopek opravlja stvarno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik svoj sedež.
Na dan začetka stečaja oblikujejo stečajno maso, kamor se vključi vse premoženje, ki ga dolžnik ima. Premoženje se proda, izterjajo se morebitni dolgovi. Iz stečajne mase se najprej popolnoma poplačajo dolžnikovi upniki, delničarji se poplačajo šele, če je na voljo dovolj sredstev, poplačajo se v sorazmerju z nominalno vrednostjo njihovih delnic oziroma deležev. Seveda pa poplačevanje takšnih in drugačnih upnikov poteka le tako dolgo, dokler je v stečajni masi kaj denarja.

Kaj od obojega se bo zgodilo v Vegradu?

Najverjetnejši scenarij je stečaj. Ekonomist Rado Pezdir pravi, da ga pri vsem skupaj še najbolj preseneča dejstvo, da do njega ni prišlo že prej. “Da je Vegrad 'gnila' družba, pa res ni nikakršna novica, tudi za insolventnost se je vedelo že dolgo. Vegrad v takšni obliki pač nima prihodnosti. Začete projekte bo pač dokončal kdo drug.”
Da bodo podizvajalci in manjši upniki še kdaj videli denar, ki jim ga dolguje Vegrad, dvomi. “Banke pa bodo najbrž reagirale kot v primeru Istrabenza.”

Čeprav bi ob pregledu obeh scenarijev na prvi pogled marsikdo rekel, da je za podjetje v težavah boljši scenarij prisilna poravnava, pa v Vegradovem primeru stečaj želijo celo delavci, pravi sindikalist Srečko Čater. “Prisilna poravnava jim bo samo dala čas, da po svoje pospravijo še nekaj denarja in poplačajo upnike, ki so bili že doslej vedno v prednosti. “ Kljub vsemu pa še vedno verjame v Vegrad. “Najbrž ne v takšni obliki, treba bi bilo zmanjšati obseg dejavnosti, a vendar … Mislim, da Slovenija potrebuje takšno podjetje. Bi pa nujno potrebovali krizni menedžment. Tudi prognoze ekonomistov, ki pravijo, da za krizo prihaja obdobje rasti, so optimistične v tem smislu, da bi lahko ob primernem vodenju Vegrad preživel. Vendar na trgu moraš biti prilagodljiv, ne moreš se ujeti le v eno zgodbo. Podobno kot je Gradis gradil samo trgovine, je zdaj Vegrad gradil le stanovanja. Oboje se je slabo končalo. Žal pa Tovšakova ni želela poslušati ekonomistov, ko so govorili o padanju kupne moči, in drugih raziskav tržišča. Znala je graditi, ne pa tudi prodati ...”

Če bo prišlo do stečaja, bo sicer delo izgubilo 1700 slovenskih delavcev, ki se bodo lahko prijavili na zavod za zaposlovanje, in okoli 400 bosanskih delavcev, ki bodo ostali brez vsega.