Nenad Kostić, mali glasbenik iz filma Ko to tamo peva pravi, da se mu zdaj, 30 let kasneje, v službi dogajajo podobne stvari kot so bile prikazane v kultnem filmu.

Nenad Kostić je leta 1980 obiskoval peti razred osnovne šole, ko ga je njegov stric Miodrag, ki je igral harmoniko, povabil, da pride z njim na snemanje filma. Pojasnil mu je, da želi njegov znanec posneti diplomsko delo ter da bodo v njem sodelovali številni znani igralci.

'Šel sem na avdicijo in dobil vlogo,' se spominja Nenad. 'Tudi honorar je bil dober. 1.500 dinarjev. Fiček je recimo takrat stal 4 tisočake, a za 11-letnika je bilo tudi to dovolj,' je razkril v intervjuju za srbske medije. Ko so začeli s snemanjem, je sicer skoraj ostal brez vloge. 'V scenariju je pisalo, da je moj lik plešast. Ko so me hoteli ostriči, sem začel jokati in rekel sem jim, da naj poiščejo koga drugega. A sem bil drugim igralcem všeč, pa niso hoteli da grem. Ostal sem, lasje pa tudi.' In to kljub temu, da se nikoli ni zares naučil igrati dromlje, inštrumenta, ki ga igra njegov lik.

Tudi nadaljevanje snemanja ni potekalo gladko. 'V prizoru, kjer me je moral Bata udarili, je režiser vztrajal, da to res stori. Precej me je udaril. V ušesih je zazvonilo, začele so teči solze in na koncu sem pobegnil v grmovje ter se skril, da me je ekipa iskala cel dan. Ko so me našli, mi je Bata v opravičilo prinesel največjo bonboniero kar sem jih kdaj videl.'

Film so posneli v 26 dneh, tukaj pa se je njegova igralska kariera tudi končala. Ne pa glasbena. Po srednji šoli je 6 let delal kot DJ. 'Potem pa je prišla vojna. Poslali so me v Vukovar. Ko sem se vrnil, sem zaprosil za službo v policiji in tam delal štiri leta, ko pa so hoteli, da grem na Kosovo, sem dal odpoved.'

Odprl je lokal s fliperji, namiznim nogometom in drugimi igralnimi avtomati ter zaslužil dovolj za preživetje. 'Potem pa sem leta 2002 videl oglas, da v Beogradu iščejo voznike avtobusov. Prijavil sem se in vse od takrat vozim na liniji 17.''

Njegovi stalni potniki vedo, kdo je. 'Vedno ko stopim na zavoro se kdo zadere 'vozi Miško' ali pa 'kako voziš, nije krompir'. Nasmehnem se in peljem dalje. Očitno je avtobus moja usoda!'