Zakaj ljudi privlačijo poklici, ki jih bodo najverjetneje stali življenja? Zakaj se torej nekdo poda natančno v središče vojne vihre in dan preživi v golem boju za preživetje? James Gladden je vojak nemško-ameriškega rodu, ki se je pravkar vrnil že s tretje misije v Afganistanu. “Seveda me je strah in seveda si želim preživeti ter se domov vrniti v enem kosu, a po drugi strani … Tukaj lahko naredimo nekaj drugače. Lahko pokončamo sistem, ki je prizadejal toliko gorja, ne samo svetu, ampak predvsem domačinom, ki so vse življenje preživeli v zatiranju in strahu. Ko se bo moj čas iztekel, se bo iztekel. Tako ali drugače. Zato nekako ne razumem ljudi, ki mi vsak dan pravijo, da imam službo, ki me bo ubila še pred pokojem.”

Ne le vojaki, tudi gasilci, policisti, vojni poročevalci in mnogi drugi živijo tvegano življenje. V zahodni Evropi je na delovnem mestu v zadnjih letih umrlo največ poklicnih voznikov, smrtonosna branža je tudi gradbeništvo, kjer med vzroki smrti prednjačijo padci z višine. In ko smo že ravno pri višini … Nicolai Kuntz pač nima povprečnega osem urnega dela. Nicolai je namreč vrvohodec v cirkusu Flic Flac. Čeprav si je že na vajah marsikdaj polomil kakšno kost, še kar vztraja.

“Pri večini gre za potrebo po adrenalinu,” meni psiholog Jürgen Hesse. “Tudi za iskanje občutka pomembnosti, občudovanosti … Podoben občutek doživljajo borzni mešetarji, ko se 'igrajo' z velikimi vsotami denarja, ljudje, ki pri delu ne tvegajo le denarja, ampak tudi življenje, pa gredo še korak dlje.”

Visoke ravni adrenalina pozna tudi Samantha Cristoforetti, 33-letna Italijanka, ki se uri pri Evropski vesoljski agenciji. “Mislim, da je občutek podoben kot pri vrhunskem športu. Človek trenira, trenira, je vse boljši – in ko si najboljši, osvojiš medaljo, ki je v mojem primeru polet v vesolje.” Edina razlika, ki jo vidi med vrhunskim športom in poletom med zvezde je v znanju, ki je za to potrebno. “Pri meni ne štejejo le telesne sposobnosti, ampak je zahtevana še vrsta drugih znanj, ki omogočajo delo in preživetje v vesolju.”

Hesse je prepričan, da je v svojem bistvu veliko ljudi adrenalinskih zasvojencev. “Ker pa tega adrenalina ne dobijo v službi, se v prostem času ukvarjajo z adrenalinskimi športi. Zagotovo vsakdo pozna kakšnega trgovca ali tajnico, ki v prostem času plezata na najvišje vrhove ali skačeta z vrvjo z visokega mosta.” Druga skupina ljudi, ki se odloči za 'ekstremne' poklice, pa so po njegovem resnični altruisti, ki ne potrebujejo adrenalina, pač pa vedenje, da so pomagali.

Eden izmed njih je na primer Gunther Schramm, 52-letnik, ki za svetovno organizacijo za boj proti lakoti dela takrat, ko se zgodi katastrofa. Pomagal je žrtvam cunamija v Aziji, žrtvam potresa na Haitiju in iraškim beguncem v Jordaniji. Bil je že v 25 državah, imel več bližnjih srečanj s smrtjo, skrbel za okužene z malarijo in kolero ter od blizu videl uničujoče posledice lakote v Afriki. “Še najtežje je ljudem, prestrašenim in naveličanim obljub razložiti, da si eden od 'dobrih fantov' in da želiš le pomagati.” In zakaj se oče treh otrok dnevno izpostavlja nevarnostim? “Ker sem prepričan, da je to moje poslanstvo. Na eni strani sem veren in verjamem v pomen dela za sočloveka, na drugi strani pa sem po toliko letih pač prepričan, da svoje delo opravljam zares dobro. Nekdo mora pomagati tem ljudem. Večina ni kriva za vojne katastrofe ...”

Altruizem, želja po pustolovščini, patriotizem ali želja po priznanju in občudovanju … Naj bo motiv takšen ali drugačen, na koncu ostane dejstvo, da je služba vendarle služba in da je njen osnovni namen zagotavljanje sredstev za preživetje. Denar je lahko dober motivator in pri visoko rizičnih poklicih je ponavadi tudi plačilo relativno dobro.

Vrvohodec Nicolai Kuntz je star 17 let in velja v cirkuškem svetu za eno najbolj svetlih vzhajajočih zvezd. Ko se v areni prižgejo luči in se začne predstava, je njegova točka izpeljana brezhibno, lahkotno … V resnici ga od resnih poškodb loči le en sam napačen korak ali trenutek nepozornosti. “Sicer je spodaj še varnostna mreža, ampak ni nujno, da vedno pomaga,” priznava mladenič, ki je že od blizu videl, kako si je njegov prijatelj na vajah nepopravljivo poškodoval hrbtenico. Njegova motivacija: “Ko je točke konec in se začne aplavz … čarobno!”

“Sicer pa, ko strah premagaš prvič, ga ni več,” trdijo vsi štirje ljubitelji adrenalina. “So pa to bolj poklici za zelo mlade ljudi,” dodaja Schramm. “Ko imaš družino, je pritisk neprimerno večji – odgovornost je tako v službi kot doma, glede na to, da ne veš, kaj te čaka na naslednjem kriznem žarišču, težko obljubiš otroku, da se boš zanesljivo vrnil.”