Ne le da je izgubila svoje delovno mesto, nanjo se je usul plaz kritik, celo njeni starši so izjavili, da jih je sram. Svetovalka za odnose z javnostmi Justine Sacco je tik pred odhodom v Južno Afriko na svojem Twitter profilu objavila, da upa, da ne bo dobila AIDS-a. “Saj se samo šalim,” je pripisala. “Saj sem vendar belka.” Vsi, ki so to prebrali, so se zgrozili. Tako imenovani “twit” so delili več kot 3000-krat, komentirali niso samo njeni prijatelji in znanci, temveč nato že popolni neznanci in na koncu delodajalec. Vse to se je odvilo v dvanajstih urah, ko je bila Američanka na letalu.

Ko je prispela in zopet prižgala svoj telefon, je bila verjetno zelo šokirana. Ne le da si je lahko prebrala nemalo zgražanja nad svojimi besedami – izgubila je službo. Ko je bila Justine še v zraku, je njen delodajalec IAC objavil naslednjo izjavo: “Takšne žaljive besede so za nas nedopustne in ne izražajo vrednot, ki jih cenimo v podjetju. To je za nas zelo resna zadeva, zato bomo ustrezno ukrepali.” Pri priči so jo odpustili in na svoji spletni strani izbrisali vse sledi, da je kdaj delala pri njih.

Obsodili so jo tudi starši. Sicer nista želela, da ju mediji citirajo z imenom in priimkom, sta pa poudarila, da se hčerke v tem trenutku prav sramujeta in da so zanju te besede nedopustne. Dodala sta še, da se je Justine pravzaprav rodila v Južni Afriki, odkoder so se pred dvajsetimi leti preselili v ZDA. Njuno zgodbo je potrdil tudi Južnoafričan, ki je prebral žaljivi “twit” in bil tako presenečen, da lahko kdo napiše kaj takega, da se je odločil Američanko počakati na letališču. “Njen oče se skorajda joka,” je zapisal na svojem Twitter profilu.

Sedaj se je opravičila tudi Justine, ki je svoje posipanje s pepelom objavila v najbolj branem južnoafriškem časopisu The Star. “Z besedami ne morem izraziti, kako mi je žal. Rada bi se opravičila vsem, ki sem jih s svojim “twitom” povsem po nepotrebnem užalila. AIDS je v tej državi večja težava kot v ZDA, zaradi česar smo nekateri lahko srečni, se pa o tem ne bi smeli šaliti. Žal mi je, da sem pokazala toliko neobčutljivosti. Poudarila pa bi tudi, da se zavedam, da ta bolezen ne diskriminira, da ne izbira niti rase, niti spola, niti spolne opredelitve. Vsi se je enako bojimo.”