Zbudim se. Še preden se uspem obrniti do Špele in reči dobro jutro, zagledam utripajočo lučko na svojem mobilnem aparatu. Ni bila zelena, ampak modra, pomeni da ni nezaželena pošta, temveč sporočilo. Le kdo bi pisal ponoči? Pogledam in še z zaprtimi očmi začnem brati kar naglas "Dear Uroš, my name is Chris and I am the representative of … (Spoštovani Uroš, moje ime je Chris in sem predstavnik ...)" in ne morem verjeti svojim očem.

Skoraj sem že pozabil, da sem pred slabim mesecem poslal predstavitveno e-pošto onkraj luže, v daljno Ameriko. Napisal nisem nič kaj posebnega. Na kratko, kdo smo, kaj delamo in da iščemo rešitev v naši proizvodnji, saj delamo v treh izmenah, naredimo pa dobrih 2500 paketov v 24 urah.

Preberem do konca in pokličem Alena. V šali ga vprašam, kaj dela jutri, ker greva v Ameriko. Novica, da smo povabljeni na ogled proizvodnje kokic v obljubljeno deželo, vse štiri napolni z pozitivno energijo. V skupinskem klepetu takoj začnejo deževati ideje, kaj vse bomo novega videli, pojedli in doživeli. Potem pa se že naslednjo sekundo začnemo zavedati, da vsi štirje ne moremo odpotovati. Maja ima otroka, ki ju zaradi dela v proizvodnjo že sedaj vidi manj, kot bi si želela. Špela pa je končno po končanem magisteriju uspela najti čas, da lahko prične s poučevanjem svojega znanja o družabnih omrežjih. Ostaneva jaz in Alen in začneva razmišljati. Če že greva in za nekaj dni prepustiva proizvodnjo puncam, morava maksimalno izkoristiti čas, da zares nazaj domov prineseva rešitev, ki jo potrebujemo, hkrati pa dobiva še kakšno novo idejo.

"Nekaj manjka," si rečem, ker vem, da bi v tem času lahko naredila še kaj več. Brskam po spletu. Znova pregledam vse posnetke na YouTubeu, nato pa se spomnim. Sejmi. Zagotovo so za industrijo kokic tudi kakšni sejmi. Pobrskam in najdem. Največji sejem za industrijo kokic bo ravno letos v Las Vegasu, ampak žal prepozno. Ko listam skozi predstavitveni dokument, zagledam nekaj znanega. Stroji, kot jih imamo mi, ampak večji, izpopolnjeni. V zelo kratkem času najdem proizvajalca iz Rusije, dežele neskončnih čudes in neverjetnih dosežkov. Kot mi je v navadi, takoj spišem elektronsko sporočilo in se zraven nasmejim sam sebi.

Danes je čas za nedeljsko kosilo pri babici. Zbere se cela družina, saj ima naša vas svoj poseben praznik. Tradicija, ki jo ohranjamo, odkar se spomnim. V krogu najbližjih in ob najboljšem praženem krompirju na planetu, mi ni težko že 112-ič odgovarjati na ena in ista vprašanja, ki se že eno leto ves čas vrtijo okrog Pokic. Sredi smeha zapiska telefon, znova modra lučka, sporočilo. Tokrat iz Rusije. Sporočajo, da nas vabijo na predstavitev proizvodnje kokic in ponujajo možnost testiranja njihovih strojev. Pomotoma Špeli novico povem pred vsemi in že se name usuje plaz vprašanj ...

Ah, tega res ne bo nikoli konec.