Matija Goljar je voditelj oddaje "Štartaj, Slovenija!" in človek, ki mladim pomaga pri podjetniških začetkih. Z njim se je pogovarjala novinarka spletne strani 24ur.com Danijela Levpušček. 

V zadnjih letih se je ogromno govorilo o propadanju delovnih mest, malo o ustvarjanju novih. Se to zdaj spreminja?

Delovna mesta, ki smo jih včasih imeli za tekočim trakom, imajo zdaj roboti. Mi, mlada generacija, gledamo v prihodnost, kjer bo trg dela bistveno drugačen. Klasične službe so v ekstremnem upadu, na drugi strani pa vidimo počasen in vztrajen trend rasti bolj svobodnjaških poklicev, čemur bi nekateri rekli tudi prekernost. V končni fazi gre za to, da so se po eni strani delovna mesta specializirala, po drugi strani pa ni več dovolj, da si zgolj izvrševalec nalog, znati boš moral kritično razmišljati, postati boš moral ustvarjalec. To so delovna mesta prihodnosti in to je zelo povezano s podjetništvom. Če je za moje starše veljalo, da so imeli v povprečju eno, dve, največ tri službe tekom življenja, za našo generacijo velja, da jih bo osem, devet, deset.

Mlade v primerjavi s starši torej čaka precej bolj turbulentna kariera in zdi se, da se tega tudi zavedajo. Ali so zato tisti, ki mladi začenjajo podjetniško pot, v prednosti?

Mislim, da je to najbolj privilegirana generacija v zgodovini človeštva, in to lahko rečem zelo razumsko. Zaradi tega, ker je to generacija, ki ima toliko možnosti. Na eni strani imaš tehnologije razvoja produkta – pošljem datoteko in nekdo mi bo iz 3-D tiskalnika natisnil dejanski izdelek. Na drugi strani je tu internet – idejo lahko objavim na družbenih omrežjih in če je dovolj zanimiva, jo bo videl svet. Začetni stroški za podjetništvo so danes bistveno nižji kot kadarkoli prej, zato lahko rečem, da gre pri podjetništvo v zadnjih letih za veliko demokratizacijo, ko res tako rekoč vsak lahko nekaj ustvari. Za mlado generacijo so to priložnosti, ki jih je treba izkoristiti.

Hkrati gre za generacijo, ki je najbolj izobražena doslej, ki ima največ resursov doslej v smislu informacij, v smislu kontaktov, v smislu potovanj, hkrati pa tudi – in tu bom malo kritičen do svojih sovrstnikov – gre za generacijo, ki ima daleč največ prostega časa, več kot katerakoli druga v zgodovini. 50 let nazaj nisi imel priložnosti pol dneva "bluziti" in gledati TV-serije. Danes lahko. In iz tega izhaja, da tisti, ki se hočejo odločiti za podjetniško udejstvovanje, imajo danes več priložnosti kot prej.

Pa vendar. Veliko mladih podjetnikov razvija aplikacije, v oddajo "Štartaj, Slovenija!" z njimi ne morejo priti. Omejitve so. Imeti moraš izdelek, ki ga lahko fizično postaviš na polico.

Projekt "Štartaj, Slovenija!" išče produkte, ki so zanimivi za najširšo množico. Seveda v trgovinah Spar ne moreš prodajati storitev in zato se omejujemo samo na te produkte. Mislim pa, da je tudi na polju produktov ogromno ogromno prostora za kreativno idejo čisto vsakega posameznika.

Kako daleč so pripeljani produkti, ki so izbrani za projekt "Štartaj, Slovenija!"?

Daleč. Od prototipa do serijske proizvodnje je še veliko časa. Ker prototip narediti, je že zahteven zalogaj, ampak niti blizu tako kot potem, ko moraš imeti standardizirano, zato da boš naredil 10 tisoč enakih kosov. To pomeni, da vsi tisti, ki so noter, so imeli že v začetku zelo dober produkt, hkrati pa so imeli toliko postavljeno podjetje ali pa so se znali samoorganizirati, da jim je lahko stekla proizvodnja. To traja običajno pri poslu par let, da prideš do tega. To so podjetniki, ki so še zelo na začetku v smislu tega, kaj jim je njihov končni domet ali potencial, ampak kljub vsemu, nekaj so pa že naredili.

Kakšne oblike pomoči si sodelujoči lahko obetajo? Pomoč pri plasiranju na trg?

Največja lepota tega projekta za podjetnika je v tem, da bodo dobili garantiran odkup s strani Spara. Gre za ogromen prodajni kanal, verjetno eden največjih v Sloveniji, že samo s tem, da prideš v stik s toliko ljudmi, je skoraj zagotovljen uspeh. In ko zraven pride še TV-oddaja, ki tvojo osebno zgodbo razširi in jo da v svet, da jo cela Slovenija na nek način začuti, potem je to marketing, ki ga ne bi mogel nikjer plačati, nikjer dobiti.

Poleg tega ekipa iz Spara pomaga podjetnikom pripeljati produkt do te mere, da je primeren za prodajo v trgovini – embalaža, vsebina na etiketi, EAN kode, način transporta, postopki skladiščenja ... Ekipa iz POP TV-ja jih mentorira, jim pomaga pri pripravi na snemanje in komunikaciji z mediji. Ekipa Formitas jim pomaga pri postavitvi branda, komuniciranju preko različnih kanalov, s poudarkom na socialnih omrežjih, ki so danes zelo pomembna. Kar pomeni, da nekdo, ki pride noter, ima odskočno desko, da naredi veliko zgodbo.

Kaj pretehta pri odločitvi, komu nameniti prostor v oddaji, izdelek ali človek, ki stoji za njim? Se bolj gleda produkt ali potencial človeka, da ima kreativnost, vztrajnost, delovne navade?

Kot je na koncu lanske sezone rekel Igor Mervič (generalni direktor Spar Slovenija, op. a.), odločajo kupci. Če je nekaj zanimivo za Sparove kupce, potem je to tudi izdelek, ki si ga želimo v Štartaj, Slovenija. Kar se tiče posameznikov, ja, zagotovo gre za to, da moraš biti sposoben izdelek ponuditi celi Sloveniji. Gre za to, da je treba zagotoviti dovolj ustrezno velike količine, malo gre pa tudi za to, da ne bo podjetnik pod pritiskom padel.

Prijavite se zdaj! Prijave na spletni strani zbiramo do 31. marca 2017.

Komu po vaših izkušnjah bolj uspeva v poslu – nekomu, ki ima sam cel komplet, se pravi osebnostne značilnosti, ki naj bi jih imel podjetnik, ali nekdo, ki mogoče sam vsega nima, pa zna zbrati okoli sebe pravo ekipo ljudi?

Vedno je ekipa. V bistvu je velika večina najbolj uspešnih podjetniški zgodb zgodba ekipe. Ker ti kot posameznik si lahko kreativen, pa ti malo manjka v operativnih stvareh, nimaš strukture. Ali pa obratno, si zelo dober tehničar, narediš vrhunski izdelek, pa ti umanjka pri prodaji. Iz tega vidika tudi mi pri našem delu z mladimi zelo zagovarjamo, da se je treba ekipno povezovati skupaj. Prepričan sem, da se lahko ustvari tim, ki je sposoben narediti vse.

Ni treba, da se ljudje v naprej poznajo?

Treba je, da se ljudje v naprej poznajo. Partnerski odnos v poslu je še bolj intimen, kakor je odnos med možem in ženo. Onadva se lahko ločita, medtem ko podjetnika, če se ločita ali če nekdo od njiju umre, bodo nasledniki prevzeli lastniški delež in mnogo težje si bodo razdelili, kako in kaj naprej. Zato so najboljše ekipe, kadar so si ljudje karakterno izjemno blizu, hkrati pa pokrivajo komplementarno različna področja. In skoraj nikoli ne gre, da bi se dva ad hoc spravila skupaj.

Čeprav praviš, da je za izdelkom vedno ekipa, je bil v prvi sezoni Štartaj, Slovenija ob vsaki zgodbi izpostavljen en človek, največ dva.

Vsak podjetnik je imel zadaj še nekoga, ki mu je stal ob strani. Mogoče je tu najlepši primer Barba sol. On sam je bil frontman, je barba. Žena zadaj pa je imela veliko vlogo in kar je meni bilo najlepše, ona se je med projektom zaposlila. Pustila svojo redno službo in se vključila v Barba ekipo s plačo. Takih primerov je bilo v lanski sezoni veliko. Tudi oba čilija (ekipa Gorki chili, op. a.) sta pustila službo in se zaposlila.

Se pravi, da dvojica pa že lahko stvari pelje naprej?

Tako je. Steve Jobs in Steve Wozniak. Načeloma že dva, če sta zelo sposobna, če je eden bolj inženir in drugi bolj prodajnik, lahko pokrijeta dovolj področji, da zadeva zaštarta. Najboljši timi so običajno pari, trojke. Ne preveliki. Upravi odbor ne more voditi firme, sploh pa ne startupa.

Obstaja trenutek v poslu, ki ti da možnost, da dejansko oceniš svojega partnerja? So to krize, so uspehi?

Tista stvar, ko vidiš, ali bosta dva sfunkcionirala skupaj, je, če si oba upata imeti težke pogovore. Če upaš reči: "Stari, glej, moram ti povedati, tole ni bilo ok ..." In da se potem ta pogovor izpelje, ne pa, da to držiš v sebi. Če to držiš v sebi, je konec.

V zadnjih letih smo vajeni preveč negativnosti. Ti si zelo pozitiven človek. Kaj so to, izkušnje? Ali je bilo življenje tako prijazno?

Rodil sem se s srčno napako, tri mesece sem bil star, ko so me operirali. Za moje starše je moralo to biti grozno in vedno so mi dajali vedeti, da je privilegij že to, da sem živ. In vedno so mi tudi dajali vedeti – tu je moj oče odigral veliko vlogo – če ti misliš, da imaš prav, potem to absolutno povej na glas. To je bilo že pri zelo zgodnjih letih. Jaz nekako vedno opažam, da se da vsako stvar urediti.

Medtem ko mi je bilo v fizičnem smislu težko, mi v verbalnem ni bilo nikoli. In iz tega sem potegnil ugotovitev, da se vedno najde plan B, vedno se najde način, da boš dosegel tisto, kar hočeš. In iz tega je tudi izhajalo, da je bilo meni že od malega normalno, da če se k nečemu spraviš in da če si dovolj trmast in boš dovoljkrat poskusil, na neki točki ti bo uspelo. Pač bo. Če ne moreš sam, boš našel nekoga, ki ti bo vrata odprl tako ali drugače.

To zveni netipično slovensko. Pri nas ni toliko tega: povej kaj misliš, ampak bolj: kaj bodo drugi mislili?

Tu je prisotna cankarjanska mentaliteta. Ko se pogovarjam z mladimi, ki imajo ideje: pride do mene in reče: "Hej, jaz imam idejo, ampak, a veš, mislim, da ni nekaj posebej dobra." Američan tega ne bo nikoli rekel, ker se zaveda, da ko predstavlja idejo, jo mora predstavljati v najboljši luči. Zdaj pa si predstavljaj, da je prvi stavek, da greš sebe kritizirati. Moja reakcija tukaj je: ne biti tak Slovenec.

Vsi niso taki, res pa imamo vzgojo, da ne smeš izstopati, da moraš biti zadržan, da je boljše, če se ne pohvališ, pa naj te hvalijo drugi. Mogoče je to bilo v redu sto, dvesto, tristo let nazaj, danes pa je taka konkurenca, danes je toliko vseh poti, da če boš imel takšno držo, sploh ne boš izstopal, sploh te ne bo nobeden opazil. Če imaš, recimo, dva glasbenika in je eden tehnično boljši, ampak se nikoli ne bo izpostavljal, drugi pa se bo. Kateri bo bolj uspešen? Žal ne bo bolj uspešen tisti, ki je tehnično boljši. Kar ni nujno dobra stvar, ampak dejstvo je, da tak je svet danes. Zaradi poplave konkurence.

Se pravi, da je prodaja tista, kar dela razliko?

Bolj gre za to, da danes ni dovolj samo nekaj biti, nekaj narediti, nekaj znati, ampak je treba to tudi znati dati med ljudi. Tako ali drugače. Ali samo svojo idejo razširiti in jo znati ubesediti ali dejansko prodati. Danes brez tega ne gre.

Če primerjaš podjetniške začetke pri nas in v svetu. Kako velika ovira je ta naša karakterna lastnost, da se nočemo izpostavljati?

Dal bom hecen odgovor. V bistvu smo v dobrem položaju v Sloveniji zaradi tega. Ker tisti, ki niso taki, so v taki prednosti, da ti ne znam opisati. Ko smo šli poučevat v Ameriko, vsak si je upal dvigniti roko in nekaj povedati. A veš, kako ti je težko, če si ti povprečen, izstopati v Ameriki. Če si ti povprečen v Sloveniji in upaš usta odpreti ... takoj akcija.

Ampak tu izstopaš v okviru Slovenije? Kaj pa globalno?

Je pa potem malo tudi to, da dobiš trdo kožo, ko ti vsi ljudje govorijo: "Stari, iz tebe itak nič ne bo." Če daš ta ognjeni krst v Sloveniji čez, mislim, da ti bo v tujini potem šlo čisto v redu.

Kar je treba reči: okolje ni tako velika stvar. Na koncu dneva v poslu moraš prodati, moraš narediti biznis, moraš narediti produkt. In ni bistveno drugače, ali odraščaš v Sloveniji ali odraščaš v Ameriki ali v Španiji ali v Pakistanu. Osnovna mehanika prodora na trg bo ista povsod.

Razlika je, da je v Sloveniji težava, ker je trg majhen. Če delaš nekaj samo za slovensko govoreči trg, imaš manj manevrskega prostora, da narediš nekaj narobe. Slabo narediš prvih pet strank, pa te že pol Slovenije pozna. V Ameriki, kjer imaš 300 milijonov ljudi, je iz tega vidika lažje.

Hkrati je še ena stvar, ki je zelo velik moment za podjetništvo: koliko imaš ti prostega časa, koliko imaš okolje, kjer ti je prijetno na osebnem nivoju. Predstavljaj si nekoga, ki odrašča v centru Houstona in živi malodane na ulici, je prepuščen samemu sebi. Taka oseba bo bistveno težje podjetnik kot nekdo, ki odrašča na slovenskem podeželju in se lahko danes spomni: odprl bom računalnik in začel ustvarjati. Iz tega vidika, slovenski gospodarski standard, standard življenja je tako visok, da je mladi generaciji zelo enostavno začeti.

Ne smemo pa zapasti v neoliberalistično logiko – vsak si je sam kriv. Niti pod razno. Niti pod razno! Ko nekdo pride pod mejo, da postane socialni problem, da skrbi iz dneva v dan, kako bi preživel, v taki situaciji človek ne more biti podjetnik in tu je logično, da mora tudi država dati nek mehanizem. Vse, kar pravim, je, da komparativno, procentualno, je tako velik delež Slovencev, sploh pa slovenskih mladih, ki ima to možnost, da se to ne more primerjati skoraj z nobeno drugo državo.

Na hodniku sem videla napis, če hočeš uspeti, se moraš držati minimalizma. Drži?

Napisanih imamo nekaj manter podjetništva. Prvo, kar zunaj piše, je, bodi radoveden. Mislim, da je radovednost mehanizem, ki omogoča vse ostalo. Če te nekaj zanima, boš začel o tem brati, in če te zanima še malo bolj, boš kar naenkrat bral o vsem mogočem. Kreativnost ni tvorjenje nečesa novega, kreativnost je, da znaš povezati nekaj, kar že obstaja. Ko ti veš veliko različnih stvari z mnogovrstnih področji, se ti utrne: "Glej, to pa bi šlo skupaj." In potem si postaviš tisti stavek: "Kaj pa, če ..."

Ta stavek "Kaj pa, če ..." je najbolj ploden stavek v zgodovini človeštva. Ker ko znaš ti enkrat ta stavek ven dati iz sebe, potem, če si še naprej radoveden, boš hotel to videti. Kaj pa, če svoj hobi pretvorim v posel? Kaj pa, če zdaj poskušam to prodati? Kaj pa, če poskusim narediti inovacijo? Tako se rodi podjetništvo.

Od takrat naprej imaš pa ta stavek: "Vztrajaj v preprostosti in ustvaril boš popolnost." Vsak posel lahko zelo zelo ozko definiramo. Produkta ne prodaš zato, ker si dober v verbalnem prepričevanju, ker je to zavajanje, ampak ga prodaš zato, ker točno veš, kdo bo ta produkt rabil. In to govorim v mikrodetajle. Točno veš, da je nekdo, ki kupi ta telefon, drugačen od človeka, ki kupi onega drugega. Tisti, ki je kupil audija, je čisto drugačen psihoprofil od tistega, ki je kupil BMW-ja. Ti kot ustvarjalec svojega izdelka moraš biti v nulo specifičen in točno vedeti, kdo bi lahko bil tvoj kupec. Zato je danes trend, da se ne dela več tako veliko marketinga niti tako veliko strategij prodaje, ampak se več dela targetiranja na specifične ciljne skupine.

Začne se s široko radovednostjo, pripelje pa do nečesa zelo ozkega, zelo specifičnega. Najbrž se ta "klik" ne zgodi pri vseh kar sam od sebe. Da si rečeš, zdaj sem že dovolj izvedel, dovolj na široko, gremo zdaj na ozko. Ali obstaja nasvet, kdaj se ustaviti, kdaj nehati iskati in začeti delati?

V osnovi gre za to, da ne delaš produkta zaradi produkta, ampak prideš do točke, ko hočeš rešiti nek problem. Ko nekaj nastane, 90 odstotkov takih izdelkov ni vrednih nič, vsake toliko se pa najde eden, ki ga čisto po naključju daš naprej ali ga eden opazi in reče: "Jaz bi to tudi imel." In potem se začne prodaja. Ti ne moreš vedeti, da se bo nekaj prodalo, dokler nekdo ne pride in reče, jaz bi to kupil. Tu je tudi pravilo količine. Tisti, ki so ustvarjalni, samo zelo veliko ustvarjajo. Niso kreativni, oni zelo veliko ustvarjajo.

Pri številnih idejah si rečeš, zakaj se jaz nisem tega spomnil.

Definicija sodobne umetnosti je: "To bi lahko naredil tudi jaz." In potem nekdo pride in reče: "Ja, ampak nisi." Gre za to, da vse "kul" stvari postanejo zelo očitne. Ko jih nekdo naredi.

Imaš kaj prostega časa?

Pravzaprav ne. Zavedati se je treba, da najuspešnejši v poslu ali pa na katerem koli področju tega, kar počnejo, ne bodo obravnavali kot posel. Nisem se še zalotil, da bi rekel, zdaj grem pa v službo. Ali pa: to je moja služba. Pridejo ti mulci in ti nekaj takega povejo (pokaže na eno od številnih inovativnih izdelkov srednješolskih podjetniških ustvarjalcev) ... Ne moreš, da ne bi bil dobre volje, ko ti to razlagajo. In ko on pride in reče: "Jaz bi to dejansko prodal, samo ne vem, kako." "Ja, itak. Daj, usedi se, bomo." In je to v končni fazi tudi največji hobi, ki ga lahko imaš.

Na vprašanje, kaj je tvoj hobi, bi torej odgovoril Ustvarjalnik?

Seveda. Absolutno.

Zanimivo. Velja, da za podjetništvo rabiš določeno mero zdravega egoizma. Tukaj ga ni. Ali se imaš za podjetnika?

Ne čisto. Jaz se imam bolj za učitelja, iskreno povedano. Štartaj, Slovenija. Vsebina, ki je izražena skozi te zgodbe, to je najboljši učni moment, kar ga človek lahko doseže. Jaz se imam iskreno povedano za učitelja, ki ima največjo učilnico v Sloveniji. Zaradi tega, ker ti predaš zgodbe, pokažeš na primeru, osmisliš in rečeš, dajte tudi vi.

Kateri je tvoj najljubši izdelek iz prve sezone?

Sčasoma vidiš, da je podjetnik bolj pomemben od produkta. Tisti podjetnik, ki se zna obrniti, ki zna izkoristiti priložnost, ki mu je dana, to je človek, ki bo uspešen, pa tudi če prodaja produkt, ki se ti mogoče na začetku ne zdi zanimiv. Izpostaviti moram Reneeja Vozlja iz Pivovarne Knap, ker se je v času, ko se je začelo snemanje, tudi prijavil za mentorja na Ustvarjalniku. Ogromno mi pomeni, ko podjetnik naredi preskok, da ne le poskrbi za sebe, da dela dober posel, ampak da potem to znanje deli naprej mlajši generaciji. Lepo je videti, da se res vedno več podjetnikov odloča za točno to. Ta zgled pritegne, da še ostali pridejo.