Mimice so prikupne in mehke, ročno šivane unikatne igrače, izdelane iz slovenskega materiala. Marysia Szmatula Černe jih šiva v sodelovanju s težko zaposljivimi skupinami ljudmi.

Prosim, opišite vašo zgodbo.
Marysia (Mimi): Ko sem bila še otrok, sem želela postati astronavt kot Jurij Gagarin zaradi vpliva ruske knjižice, ki sem jo takrat dobila. Potem želela sem postati smučarska skakalka. Vedela pa sem, da se bom ukvarjala z umetnostjo.
Jošt: Če dobro pomislim, se spominjam, da sem kot štiri ali petletni otrok želel postati trgovec ali župnik … (smeh) Ker sem imel in seveda še vedno imam zelo rad šport, sem si v puberteti želel postati profesionalen košarkaš ali teniški igralec.

V poslovnem svetu sva popolna novinca, dejansko sva na začetku. 32-letna Marysia, sem po poklicu magistra umetnosti, natančneje magistrica konservatorstva umetnin, papirja in usnja. Na Poljskem sem vodila delavnico konservacije papirja v Narodnem muzeju. Od preselitve v Slovenijo sem imela nekaj projektov, povezanih z mojim poklicem, a večinoma sem bila brezposelna. Ukvarjam pa se tudi s slikanjem, predvsem z ilustracijo. 33-letni Jošt že več let delam z otroki. Najprej kot košarkaški trener za mlade, zdaj v vrtcu z najmlajšimi.

Prosim, predstavite vaš izdelek.
Mimice so mehke igrače, dobri junaki, ki prinašajo dobre vrednote. Pri njihovem nastajanju smo poslušali in upoštevali tako želje staršev kot tudi otrok. Zaenkrat sta dva lika: medved in zajec. Medved ima dolge roke za objeme, zajec ima dolga ušesa za poslušanje skrivnosti. Oba imata zelo mehke trebuščke. Oblika obeh je zelo preprosta, saj smo želeli pustiti prostor otroški domišljiji. Sta pralna in narejena iz zelo kakovostnega, certificiranega materiala, izdelanega v Sloveniji.

Ideja za Mimice se nama je porodila ob novici, da bova dobila hčerko. Zanjo sva želela le najboljše. Zelo natančno sva začela raziskovati svet otroških izdelkov, tudi igrač. Zelo sva bila presenečena, ker v tako neverjetni poplavi vsega živega nisva našla igrače, ki bi ji jo zares želela ponudi. Enostavno nisva našla pravega prijatelja in spremljevalca zanjo. Ni bilo junaka, ki bil bil lep na pogled in izdelan iz kakovostnih materialov, s pravimi vrednotami in zgodbo. Mogoče pa sva imela previsoka pričakovanja ...

Sprejela sva izziv. Odločila sva se ustvariti igračo - junaka, ki bo izpolnjeval vsa pričakovanja tako staršev kot otrok. Na začetku sem igrače šivala sama. Iskala sem pravo obliko, videz, material. Uporabljala sem stare otroške pajacke, ki sva jih takrat dobila od prijateljev za najino hči. Na začetku sem šivala ročno. Takrat seveda nisem imela nobenih načrtov povezanih z igračkami. Niti sanjalo se mi ni,  da bi jih lahko prodajala ali ustvarila posel.

A kmalu so se ljudje začeli zanimati zanje in dobivala sem prva naročila. Takrat so mi posodili šivalni strojček z osnovnimi funkcijami, kmalu sem srečala prave ljudi. Predvsem bi rada omenila Tomaža Stritarja, ki zelo me je opogumil in mi odprl oči, da lahko moje igrače razveselijo več otrok ne samo najinega. Mirno lahko rečem, da je Tomaž “boter” Mimic, saj jih je celo on prvič poimenoval Mimice, kar pomeni NINICE, ki jih dela MIMI. Logično, kajne? :)

Tako sva korak za korakom prišla do sedanje oblike Mimic, ki v sebi združuje tako želje otrok kot tudi njihovih staršev. Dva lika - medved in zajec - sta preproste oblike. Imata dolge roke in ušesa, vse na njiju je z razlogom: barve, materiali in način izdelave.

Namen je bil, da prinašajo dobre vrednote. Nisva hotela ustvariti samo prijetnih podobic ter poučnih zgodbic, knjižic in filmčkov (ki še sledijo), zato sva se odločila za socialno podjetništvo. Že zaradi moje zgodbe iskanja službe v Sloveniji in situacij, s katerimi sem srečala kot tujka, želim pomagati drugim. Zato naše Mimice šivajo težko zaposljivi ljudje, naši partnerji so organizacije, ki zaposlujejo invalide in ljudi iz ranljivih skupin. Ker podpiramo lokalno, so izdelane iz materiala, narejenega v Sloveniji.

Mimice so namenjene seveda predvsem otrokom, saj potrebujejo prijatelje, ki jih spremljajo že od zibelke in ki jim pomagajo osvajati svet. Namenjene so tudi osveščenim staršem, ki za svoje otroke želijo le najboljše, ki hočejo, da njihovi otroci odraščajo v svetu polnem ljubezni in spoštovanja. V končni fazi so ustvarjene za ljudi vseh starosti, ki imajo radi dober, preprost dizajn in lepe stvari. Narejene so za vse, ki jim ni vseeno za ta svet. Vsi imajo namreč radi ob sebi kaj ljubkega ... Če pa še pomagamo spremeniti svet na bolje, kaj več bi si lahko sploh še želeli? ;)

Za razvoj ideje nisva zbirala nobenih sredstev. Nisva dobila pomoči od države niti od Evropske unije, nisva dobila investitorja, nisva naredila Kickstarter kampanje, nisva si sposodila od mame ... (smeh). Prvi denar je prinesla prva prodana igračka, narejena iz materialov, ki sem jih imela doma. Takšen je bil dejanski začetek Mimic – od ničle – korak za korakom, evro na evro.

Vztrajala sva. Mogoče bo kdo rekel, da lahko bi naredila veliko več, če bi takoj na začetku našla denarna sredstva, vlagatelja, denar za projekt. Seveda ima prav. Ampak verjamem, da je bila prav takšna pot za Mimice najboljša, saj zdaj vem, da ni vse v denarju, temveč je potrebno delati s srcem. Vesela sem, ker sva sama brez tovrstne pomoči prišla do trenutka, kjer smo zdaj.

Meni so ogromno pomagale različne delavnice na temo podjetništva, ki sem se jih udeležila. Tovrstnih delavnic (tudi brezplačnih) je ogromno in zares se jih je vredno udeležiti. Priporočam tudi "vitko podjetništvo". Zelo pomembno je ustvariti svojo "mrežo". Pomembno je srečevati ljudi z idejami, se pogovarjati, si deliti izkušnje. Zares ogromen pomen ima mreženje – udeležba na dogodkih, spoznavanje ljudi.

Točno takšni so bili začetki Mimic. Udeležila sem se predavanj na temo podjetništva, ki jih je organizirala Slovenska filantropija, kjer sem spoznala ljudi, ki so me vodili naprej v podjetništvo, so me opogumili, me vodili dalje. Udeležili smo se 1. natečaja za najboljše socialno podjetniške ideje Ferfel in zmagali. Za nagrado sva dobila malo šolo socialnega podjetništva. Ogromno so nam pomagala predavanja, delavnice in mentorstvo v okvirju "reinovator akademije", na katero sta nas povabili agencija Spirit Slovenija in Zavod Viva. Vse je bilo posledica mreženja, udeležbe na dogodkih in predvsem pogovorov, pogovorov in še enkrat pogovorov.

Naj vas ne bo strah niti sram govoriti o svojih idejah! Lahko si predstavljate, kako sem se lahko počutila, ko sem na zelo resnih sestankih potegnila ven moje Mimice in razlagala idejo včasih zelo resnim gospodom v poslovnih oblekah. ;)

In kar je najbolj pomembno - ko dobiš idejo, moraš preveriti samega sebe in se iskreno vprašati, zakaj želiš to delati. Če ne veš, potem ne boš uspel, saj nimaš cilja. Če želiš idejo razvijati izključno zaradi denarja, potem boš težko uspel.

- Zakaj ste se odločili sodelovati v oddaji "Štartaj, Slovenija!"?

Zelo nas je nas razveselilo povabilo k sodelovanju pri projektu, saj gre za ogromno promocijo in garancijo prepoznavnosti. Ravno v tem vidimo ogromno priložnost. Zelo sva vesela, ker lahko zdaj za Mimice izve ogromno staršev, ki lahko ponudijo svojim otrokom kakovostno igračo z dobrimi vrednotami. Obenem pa lahko pomagajo ljudem, ki zares potrebujejo pomoč, in podpirajo slovensko lokalno proizvodnjo. Ali ni čudovito, da skupaj lahko naredimo nekaj dobrega na tako prisrčen in ljubek način?

- Kje se vidite v prihodnosti, čez pet, 10 let?
V prihodnosti si seveda želim razvijati Mimice. Želim si, da bi cel projekt živel in se naravno razvijal, odvisno od potreb. Tako kot do sedaj, saj so Mimice nastale kot odgovor na zelo perečo in specifično potrebo. Zagotovo nočemo, da se konča samo na mehkih igračah. Zdaj pripravljamo tudi zgodbice, ki bodo izdane v obliki knjižic. Pogovarjamo se tudi o animiranih filmčkih. Rada bi še ustvarila lastno tovarno, kjer bi lahko šivali Mimice. Komaj čakam, da začnemo vse uresničevati! Želim se tudi še naprej razvijati kot ilustratorka. Rada bi končno dodelala in izdala slikanice, ki jih imam že dolgo časa v glavi, kjer pa se skriva še veliko zanimivih idej ... (smeh)