Z več škatlami svoje igre LESS sem se odpeljal na POP TV in do zadnjega razmišljal o tem, kako bo postopek dolgotrajen in zoprn, da se mi na koncu na oddajo sploh ne bo ljubilo. A bilo je super. Pogovor s simpatičnim dekletom je bil krajši, kot sem pričakoval in zelo prijeten. Obljubili so mi, da bom kmalu izvedel, ali sem sprejet med tekmovalce.

Ko čakaš klic

Pričakoval sem malo ali celo nič. Spet ne zato, ker ne bi verjel v svoj izdelek. Mogoče zato, ker je preveč preprost, mogoče jim jaz nisem bil všeč … razlogov, zakaj nekoga ne sprejeti v šov, je vedno ogromno. A očitno so na POP-u potrebovali zgolj enega, ki jih je prepričal, da smo zanje pravi – to je dober izdelek. Ko sem dobil obvestilo, da smo sprejeti, sem se počutil – po domače – fancy. Special. Super občutek je to. Istočasno pa spet tisti notranji glas: "Aleksandr, to pomeni konec zasebnosti. Kamere povsod!" Spet sem se spomnil na to, da vsega tega v bistvu ne maram, da me je kamer mogoče celo malo strah. Ampak priložnost je prevelika, da bi jo izpustil in s pomočjo in s podporo partnerja sem se podal na to pot.

Prvi koraki v oddajo

Ko prvič prideš na tista snemanja, na pogovore pred kamero, je občutek preprosto bizaren. Toliko ljudi, luči, snemalcev, kamer, informacij, kako bo vse skupaj potekalo … Ampak ugotovil sem, da so to sami super ljudje. Ne samo ostali tekmovalci, tudi ustvarjalci te oddaje. Polni volje in predanosti. In jaz občudujem virtuoze z vseh možnih področij. Kot Aikido, v katerega sem že dolgo zaljubljen – popolna predanost nečemu, v kar verjameš 100-odstotno. Kot smo vsi tekmovalci 100-odstotno verjeli v svoje izdelke.

Kamera? Pa naj bo tam, mene ne moti več!

Trema. Joj, kakšno tremo sem imel pred kamero! In lahko se še tako zatekaš k sotekmovalcem, pride trenutek, ko si pred kamero sam ali skoraj sam. In takrat trema udari nazaj. Poskušal sem in poskušal, a na začetku je bilo težko. Verjamem, da se sam čisto do konca ne bi sprostil, če ne bi bilo snemanj naravnost ogromno in če mi ne bi ekipa POP TV pri tem ogromno pomagala. Za to sem jim še danes zelo hvaležen. Količina posnetih materialov je bila velika in več časa, kot preživiš pred kamero, hitreje začneš nanjo preprosto pozabljati. Moram reči, da je ena najbolj pozitivnih izkušenj iz te oddaje prav ta, da sem po dolgih letih popolnoma izgubil tremo pred kamero.

Igranja ni bilo

Najbolj se spomnim tistega podpisa pogodbe in teka iz pisarne, objemanja in skakanja. Ko sem sam doma gledal take in drugačne oddaje, sem, moram reči, vedno mislil, da ljudje tam svoje navdušenje igrajo. Ne vem, kako je to sicer, ampak tukaj ni igral nihče. Ob sprejemu te zagrabi taka evforija, da je to z besedami nemogoče opisati, a vseeno: izveš, da si korak bliže, da bo tvoj izdelek dejansko zaživel tudi doma, v Sloveniji.