Voditelj oddaje "Štartaj, Slovenija!" na POP TV ter ustanovitelj in vodja Ustvarjalnika Matija Goljar je kot majhen želel postati astronavt in še vedno upa, da bo nekoč poletel v vesolje. Zelo je radoveden in se hitro naveliča stvari, zato se vseskozi trudi delati nekaj novega. Z njim smo se pogovarjali o start-upih v Sloveniji.

Kakšne so najpogostejše težave slovenskih start-upov v primerjavi s tujino? Kako se z njimi soočiti?

Prodaja. To je še vedno bistvena težava. Pa mogoče premajhno zanašanje na mentorje, ekipe predolgo čakajo, preden pridejo prosit za nasvet in pomoč.

Obenem je zanimivo, kako zelo podoben je start-up svet v Sloveniji tistim v drugih državah. V okviru našega poslovanja - Ustvarjalnik ima lokalne izpostave v Varšavi in Budimpešti - smo vedno presenečeni, kako malo razlik je med podjetniki pri nas in pri njih. Oboji beremo iste medije, ob pivu se pogovarjamo o istih stvareh, soočamo se z enakimi težavami in imamo zelo podoben svetovni nazor. V tako rekoč vseh državah, ki sem jih obiskal in imel priložnost tudi spoznati ljudi iz start-up sveta, je enako: imajo skupnost, v kateri se srečujejo start-upovci in je malo “odmaknjena” od ostalega dogajanja v državi in se ne ukvarja preveč s politiko. Ampak ljudje, ki jih srečuješ v tem svetu in njihov način razmišljanja, so povsem enaki, tako v San Franciscu, kot v Londonu, kot v Ljubljani.

Bolj obstaja problem majhnosti našega start-up ekosistema kot celote. Samo nekaj tisoč nas je - zato je bazen strokovnjakov, mentorjev in investitorjev precej majhen v primerjavi s Silicijevo dolino. Tam ni problem dobiti nasveta o čemer koli, tudi o najbolj ezoterični specifiki - v mestu, kjer so trije milijoni start-upovcev, lahko z nekaj e-maili urediš, da greš na kavo z nekom, ki se spozna na stvar, ki jo potrebuješ. Ampak to je pač naša realnost - in se moramo zadovoljiti s tem, da se v tem primeru slišimo prek Skypa.

Kje lahko v Sloveniji start-upi izdelajo prototipe in koliko to stane?

Za prvo prednaročilo pogosto ne potrebuješ ničesar - dovolj je le napisati prodajno pismo in iti s tem na sestanek. Vsekakor je možno, da začneš povsem sam in skoraj v vsakem primeru bo podjetnik sam imel na razpolago vse, da začne - brez kakršnega koli denarja.

Recimo - nekdo hoče prodajati torte po naročilu. Ni potrebno v prvi fazi ogromno denarja porabiti za nakup opreme ali za promocijske torte. Dovolj je samo lično izdelana naročilnica, ki jo podjetnik nosi dobesedno od vrat do vrat, da preveri, če ljudje to res potrebujejo. In ko dobi to potrditev, se lahko odloča za naslednji, dražji korak.

Prototip je tako tisto minimalno, kar potrebuješ, da narediš prvo prodajo. V nekaterih primerih bo res potrebno tudi kaj "sestaviti skupaj" - takrat pa je najbolje, da se podjetnik na začetku obrne na katero od organizacij, ki širši javnosti pomaga izdelati svoje prve preproste tehnične izdelke. Te so recimo RogLab, Poligon, Zavod 404, Katapult, Tkalka …

Vsaka od njih ima malo drugačen fokus, oziroma je opremljena s tehnologijo, ki omogoča izdelavo drugačnih izdelkov, zato je pametno prej na internetu preveriti, kaj nudijo. Na splošno pa velja, da so to neprofitne organizacije, ki podjetnikom ne zaračunavajo kaj več od materiala in najnujnejših stroškov in so vedno pripravljeni zastonj dati kak nasvet.

Kako do začetnega kapitala? Kako so naklonjeni vlagatelji? Kje je treba iskati denar za zagon?

Dobiti denar za začetno investicijo v start-up v Sloveniji ni problem. Če je projekt dober in kaže potencial, se hitro najde vlagatelja. Proces pridobivanja sredstev je treba razumeti iz vidika investitorja. Njegova želja je zaslužiti - tako išče projekte, ki kažejo tržni potencial.

Da investitorja prepričaš, mu moraš pojasniti, kako boš njegov denar uporabil, da ga boš ustvaril še več. In najlažje ga boš prepričal, če postaviš dobičkonosno podjetje. Investitorji običajno ne vlagajo v ideje, ki jih je treba šele preveriti, ampak vlagajo v rast tistih idej, ki kažejo potencial.

Zato je nujno, da preden pristopiš k investitorju narediš domačo nalogo in znaš odgovoriti na najbolj osnovna vprašanja, ki jih bodo imeli. Treba je znati povedati, kaj počneš, zato je treba zelo natančno vedeti:
- koliko denarja rabiš,
- kaj boš naredil z denarjem,
- koliko strank boš dobil v naslednjem tednu/mesecu/letu/več letih in kdo so,
- čez koliko časa se bo investicija povrnila in
- koliko denarja bo investitor takrat dobil nazaj.

V Sloveniji je kar nekaj investicijskih skladov in posameznikov, ki so pripravljeni vlagati v start-upe in ni jih težko najti. Najbolj priznan je sklad Silicon Gardens, ki ga je ustanovila skupina uspešnih slovenskih podjetnikov, ki so že zaslužili in zdaj pomagajo najbolj perspektivnim slovenskim podjetjem z denarjem in z nasveti. Obstaja tudi klub slovenskih poslovnih angelov, v katerem je nekaj precej aktivnih posameznikov, ki vsako leto podprejo kakšen start-up. V Sloveniji je zelo prisoten tudi bolgarski investicijski sklad LauncHub, pa srbski StartLabs, ki imata v portfelju kar nekaj slovenskih start-upov. Tudi država tu začenja sodelovati s Slovenskim podjetniškim skladom, ki vsako leto ponudi nekaj investicij.

Najlažje bomo do investitorjev prišli na katerem od podjetniških dogodkov, ki jih je v Sloveniji kar precej in jih vlagatelji pogosto obiskujejo kot govorniki ali udeleženci. Vedno pa lahko tudi pristopite do podjetnikov, za katere veste, da so prejeli investicijo in jih prosite za priporočilo.

Čutim pa obvezo, da dodam še nekaj: investitorji imajo en sam cilj - zaslužek. Zavedajo se, da je tveganje neuspele investicije kar veliko, zato kadar vlagajo v podjetje, pričakujejo tudi do desetkratni dobiček. Če podjetje ne kaže potenciala velike rasti, ne bo dobilo vložka, tudi če je sicer ideja povsem realna in lahko vodi v lep posel.

In obvezo, da dodam še nekaj, številka dva: Veliko podjetnikov razmišlja o investiciji, pa zanjo še ni pripravljenih. Denarja zastonj ni - ne v Sloveniji, ne kje drugje - še enkrat ponavljam, treba je naredit domačo nalogo. Ekip, ki so dejansko naredile to, je v Sloveniji vsako leto nekje 20 do 30 in investitorji, ki so trenutno aktivni, imajo dovolj denarja, da podprejo prav vse. Hočem reči, da je razlog, da nimamo več investicij v količini kakovostnih podjetij, ne v pomanjkanju denarja.

Investitorji so zaradi svojih znanj in izkušenj odlični mentorji. Pogosto je glavna dodana vrednost, ki jo prinesejo v podjetje ravno to: njihovi nasveti in njihovi kontakti do poslovnih partnerjev so pomembnejši od njihovega denarja. Zato mora biti podjetnik izbirčen. Če bo recimo za svojega investitorja dobil človeka, ki je postavil uspešno podjetje v isti panogi in je dal na mizo svoj lasten denar, bo to verjetno mnogokrat bolje, kot če bo vložek dobil od nekega javnega sklada, ki se z njim sploh ne bo ukvarjal.

Govorim samo o začetnem kapitalu (seed stage), torej vložki na začetku med 20.000 in 200.000 evrov. Na področju financiranja rasti že utečenih podjetij je slika obrnjena. Vsako leto imamo dva, tri start-upe, ki so pripravljeni na večmilijonsko investicijo za rast, a v Sloveniji in na splošno v Evropi denarja v takem obsegu ni. Za nadaljnje investicije (series A, B) je tako še vedno treba v ZDA.

Koliko je država naklonjena start-upom? Ali podjetnikom nudi dovolj pomoči, podpore? Prosim za utemeljitev odgovora.

Mogoče bo izpadlo čudno, ampak jaz imam zelo zelo rad Slovenijo. Vsak, ki je imel priložnost prepotovati malo večji del sveta, se zagotovo strinja, da je naša država v resnici res zelo urejena. Kakovost življenja v Sloveniji, sploh če k njej prištejemo še klimo, kakovostno hrano in socialno varnost, je za cene, ki jih imamo, zagotovo nekaj posebnega na svetu. Imamo zastonj zdravstvo, zastonj šolo, študentske bone, tako rekoč nič nasilnega kriminala, fantastično čisto naravo in vodo …

Da, zagotovo je ogromno stvari, ki gredo v Sloveniji zelo narobe in bi jih bilo treba popraviti. A najprej se je treba zavedati, da stvari, ki so nam samoumevne in jih imamo pri nas, ne uživa več kot 99 odstotkov prebivalstva tega planeta. Slovenci absolutno smo odstotek.

S tega vidika je Slovenija super za začetek posla, saj je stanje in standard pri nas dovolj dober, da mladi sploh lahko razmišljajo o podjetništvu. Je pa res, da podjetniku, ki začenja, zakonska ureditev pri nas ni super naklonjena, saj imamo še vedno nekaj zelo neumnih zakonskih določil, zaradi česar je začeti težje, kot morda v kateri drugi državi.

Če bi imel čarobno palico, bi začel z eno samo spremembo: ukinil bi pavšalno obdavčitev samostojnih podjetnikov. Da (legalno) začneš posel, se moraš registrirati kot samostojni podjetnik. To je zastonj in možno brez posebnih omejitev urediti v nekaj urah na spletu ali na točki vem. Do sem vse v redu. A nekdo s statusom s.p. takoj postane zavezanec za plačilo prispevkov za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje. Tudi to je v principu v redu - smo solidarna družba in vsak mora nekaj prispevati v skupno vrečo.

Zatakne se, ker je prispevna stopnja določena kot fiksen mesečni strošek, ki ga moraš plačati ne glede, koliko si dejansko tisti mesec zaslužil. Trenutno je minimalen pavšalni prispevek za vse te dajatve nekaj več kot 300 evrov na mesec. To iz perspektive nekoga, ki služi par tisočakov na mesec ne predstavlja problema, za začetnika, ki se šele postavlja na svoje noge, pa je to skoraj nepremostljiva ovira. Še posebej, če je ta začetnik prejemnik socialne podpore, ker jo izgubi tisto sekundo, ko se registrira kot s.p.

Tisti politiki, ki obljubljajo, da bo podjetništvo zmanjšalo brezposelnost, se morajo zato zavedati, da samo registracija s.p., ki da pravico do poslovanja, za povprečnega brezposelnega pomeni skok iz 200 evrov državne podpore v 300 evrov davka. Dobesedno od danes na jutri. A zaslužka običajno ni od danes na jutri; traja lahko tudi nekaj let, da se poslovanje tako stabilizira, da lahko od tega normalno živimo. Zato je preskok enostavno prehud in posameznike žal povsem odvrne od podjetniškega delovanja ali pa jih prisili v iskanje načinov, da se plačilu tega davka izognejo.

Davčne stopnje so pozneje bolj znosne in verjamem, da obstaja mnogo ljudi, ki z veseljem plačajo svoj davek, ker vedo, da imamo zato v Sloveniji vse tiste socialne ugodnosti, ki delajo našo državo tako prijetno za življenje. Ampak, če nekoga že na samem začetku navadimo, da itak vsi utajujemo davke in da podjetje ne more normalno poslovati, če ni vsaj malo v sivem področju, bo to filozofijo s seboj nosil tudi pozneje, ko bo njegovo podjetje zraslo. Tako moj glavni pomislek pri pavšalnih prispevnih stopnjah po mojem mnenju niti ni finančni vidik za državo, ampak vzgojni problem, ki smo si ga z ne-elegantno rešitvijo ustvarili.

Zato mislim, da bi morali nemudoma spremeniti prispevno stopnjo iz pavšalne v odstotkovno (ki se računa na dejanski promet s.p.) in poskrbeti, da ima podjetnik na začetku možnost, da sprva plačuje manj davkov. Tudi na račun, da jih pozneje plača več.
Prepričan sem, da je država v resnici dobronamerna - in se iskreno trudi za naše najboljše interese.

A žal v trenutni sestavi vlade in parlamenta ni dovolj podjetnikov, oziroma ljudi z razumevanjem in empatijo do podjetnikov na samem začetku. Tako marsikdaj v dobri veri poskušajo z določeno zakonsko ureditvijo, a potem nehote ustvarijo prepreko za zagon podjetništva.

Želel bi si, da politika bolj prisluhne podjetnikom, ko jim konkretno povedo, da neka ureditev boli. Jaz bom prvi podpisal, da si želim imeti državo, kjer je brezplačno šolstvo in zdravstvo, in državo, kjer lahko punca brez pomislekov ob treh zjutraj hodi sama po ulicah glavnega mesta. Vem, da to stane - in da bom zato moral plačati več davka kot bi ga kje drugje. Ampak rad bi, da je davčni sistem zastavljen tako, da vzame tam, kjer najmanj boli, in na tak način, da to najmanj škoduje gospodarstvu.

Država mora po mojem mnenju v prvi vrsti ustvariti okolje, kjer se lahko ustanavljajo podjetja in potem dati prostor podjetnikom, da naredijo svoje. Lepo je, da gre pogosto še korak dlje in nudi marsikatero subvencijo in nepovratno pomoč, a te stvari vidim kot češnjo na vrhu torte. Če bi bil jaz minister, se s tem ne bi ukvarjal, dokler ne bi poskrbel za odpravo preprek za poslovanje, kot je tista s prispevki za s.p. Prioritete ;)

Ali je treba iti v tujino za uspeh in zakaj? Zdi se, kot da start-upi v tujini lažje pridejo do denarja …

Najbolj pomemben razlog, zakaj je treba iti v tujino, je majhnost našega trga. Če smo start-up, zelo verjetno prodajamo/nagovarjamo kupce prek spleta. Če je naša spletna stran v slovenskem jeziku, bomo lahko nagovorili samo dober milijon internetnih uporabnikov.

Naš letošnji zmagovalni dijaški start-up prihaja s Poljske - mlada ekipa je izdelala spletno trgovino, v kateri si lahko naročiš po meri oblikovano spodnje perilo za dekleta. Poljska ima 30 milijonov spletnih uporabnikov, naši dijaki pa morajo, da pridejo čez mesec, prodati 130 kosov. Na Poljskem je samo zato spletno trgovino postaviti približno 30-krat lažje kot v Sloveniji. Večji, kot je trg, lažje najdeš tistih nekaj strank, ki so res tvoj ciljni trg - in od njih živiš. Angleško govori vsaj tri milijarde ljudi, zato je za vse, ki razmišljajo o čemer koli spletnem, to jasna odločitev.

Večji, kot je trg, večja bodo podjetja. Večja, kot bodo podjetja, več bo ostalo denarja, ki ga bodo imeli njihovi lastniki. Lastniki uspešnih start-upov, ki so se prodali, so vir približno štirih petin vseh investicij. Več, kot bo denarja na razpolago, več bo investicij v start-upe. Mimogrede - zanimiv primer sta Estonija in Madžarska, ko se je v Estoniji prodal Skype in na Madžarskem Prezi, so njihovi lastniki začeli izdatno vlagati v lokalne start-upe, zaradi česar se je v obeh državah število start-upov povečalo vsaj za petkrat.

Se pa čutim dolžnega dodati tu še nekaj: danes je poslovni svet povsem globalen. Slovenski start-up ne bo deležen prav nobene diskriminacije v primerjavi z ameriškim. Če imaš dobro idejo, ki bo investitorju prinesla denar, lahko brez slabe vesti potrkaš na vrata katerega koli investicijskega sklada. Mnogo slovenskih podjetij je že dobilo vložek iz tujine (Zemanta, Layer, Celtra, CubeSensors …) in tudi domačih investitorjev ni več tako malo. Geografija v sodobnem svetu ne igra več tako pomembne vloge, kot jo je včasih.