Po letu trdega dela, odrekanja, odkrivanja novih okusov in testiranj, je napočil čas da se odpravimo v deželo, kjer se je s kokicami vse skupaj začelo. Tam se je pred leti Urošu porodila ideja, da bi mogoče to lahko delali tudi pri nas. Danes se, po parih letih, vračava tja – po novo znanje, nove ideje in nove stroje za našo malo tovarnico kokic (kot naši proizvodnji pravijo Majini otroci). 

Ideja je bila, da se že na začetku naše poti odpravimo v Ameriko, da vidimo, kako sploh stvari delujejo, da preverimo, če smo na pravi poti, da najdemo dobavitelje, da najdemo stroje, kar je bilo pri nas v Sloveniji pravi izziv ... Ampak očitno še ni bil čas za to.

Sedaj, točno eno leto po nakupu prvih strojev in po obnovi naše prve proizvodnje, po vseh izkušnjah, ki smo jih pridobili, se izkaže, da je odhod v Ameriko že skoraj nujno potreben.

Potrebujemo nove, večje in bolj sodobne stroje, da bomo lahko še bolje zadovoljili naše stranke. Pripravljen imamo nov okus in odločitev je padla: Pokica se odpravlja na pot.

Pot naju najprej vodi v Moskvo, kjer smo odkrili podjetje, ki prav tako izdeluje stroje, ki bi zadovoljili naše potrebe.

Prvi vtis, ko sva pristala v Moskvi in se vozila po reees umazanih ulicah, je bil – "tukaj pa res zgleda vse tako RUSKO". J V podjetju so naju prijazno sprejeli (ni bilo nujno takoj pit vodko J ), razkazali svojo proizvodnjo, preizkusila kokice, ki jih izdelujejo, in preizkusila njihove stroje.  Po celodnevnem sestankovanju in po napornih vožnjah po moskovskih ulicah, sva se odpravila v hotel, strnila misli in se odpravila spat, zjutraj naju je namreč čakal naporen let v Chicago.

Chicago ... Res zelo zanimivo in raznoliko mesto. Vsepovsod polno ljudi, ki nekam hitijo.

In končno sva tukaj. Pred stavbo podjetja, katerega sva gledala samo na slikah in na posnetkih.

Z malo treme vstopiva skozi vrata, kjer naju pričaka vratarka z obrazcem, katerega sva morala izpolnit (čisto ameriško). Prideva seveda 10 minut prej, kar je Slovencem v navadi.

Sprejme naju prijazen predstavnik podjetja po imenu Chris in naju vodi po ogromni stavbi, čez njihov muzej kokic, čez celotno proizvodnjo in seveda sva navdušena. Podjetje deluje že skozi pet generacij in še vedno je v družinski lasti, znanje, ki sva ga pridobila tam, je neprecenljivo in zelo sva hvaležna za to izkušnjo.

Po urah sestankovanja imava vse: točno veva, katere stroje potrebujeva, preizkusila sva nove okuse, spoznala zelo pomembne ljudi, ki lahko pomagajo pri razvoju Pokice, in točno to je bil namen najinega potovanja. Bravo Pokica!

Ostala je še samo ena stvar, ki sva jo morala naredit, poiskat čimveč različnih kokic in preizkusit vse. Iskala sva pa točno določen okus, ki smo ga razvili tudi mi in nujno je bilo, da vidimo, katere so boljše. Zdaj lahko povem, da na police prihaja nov okus hrustljavih pokic – okus sir. Tako je, v naši proizvodnji bo po novem dišalo tudi po siru in zelo smo veseli, da nam je uspelo izdelati še en okus.

Rezultat te izkušnje je ogromno novega znanja, nova poznanstva, novi načrti, nove ideje in neprecenljive izkušnje, ki jih ne pozabiš nikoli. Chicago – zagotovo se še kdaj vidimo in ja, Pokica z okusom sira ... zmaga! Ni vam treba v Ameriko, dobite jih namreč pri nas v Sloveniji.

Pokica je najboljša kokica!

Jaz vedno rečem serbus in bom zdaj tudi. SERBUS :)