V času pandemije so številni ljudje po svetu ostali brez dela, tisti, ki so bili v prvih "bojnih linijah" v boju proti virusu, ali pa so zagotavljali nujne storitve za življenje ljudi, pa so se utapljali v delu. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je neverjetno veliko število zaposlenih moralo delo opravljati od doma. In vse našteto je imelo nesluten vpliv na svet dela, pa tudi na naše duševno in fizično počutje. 

Ameriški organizacijski psiholog, profesor na poslovni šoli Wharton School in avtor številnih uspešnic Adam Grant je prepričan, da bodo nekateri posamezniki zaradi karantene, omejitve gibanja in strahu (pred okužbo, izgubo službe ...) razvili posttravmatsko stresno motnjo. Hkrati pa bodo nekateri iz te krize uspeli potegniti nekaj dobrega, saj se bodo bolj zavedli svoje notranje moči, vzdržljivosti in občutkov hvaležnosti. 

Grant, ki se ukvarja s tem, kako izboljšati delo, kako doseči večjo motivacijo in občutek smisla pri zaposlenih ter kako ob tem narediti organizacije še bolj produktivne, je prepričan, da bodo delodajalci po pandemski krizi postali bolj fleksibilni glede dela od doma in različnih načinov dela, tam, kjer je to možno. 

Ljudje ne maramo negotovosti in nepredvidljivosti, zato je ta kriza toliko večji izziv. Nihče ne ve, kaj se bo iz tega razvilo. Vendar pa smo ljudje tudi zelo prilagodljiva bitja, pravi Grant. "Eden od načinov, kako se lahko spopadamo z negotovostjo, je ta: ko si ne morete predstavljati prihodnosti, vse lahko dejansko zavrtite nazaj in razmišljate več o preteklosti. Spomnite se na vse težke trenutke, ki ste jih preživeli. Lahko se česa naučite iz svoje odpornosti in skušate ugotoviti, 'kaj sem delal takrat, da je učinkovalo in bi mi lahko pomagalo tudi danes'," je svetoval v pogovoru za podkast World Versus Virus. 

Sestankov ni manj, le preselili so se v virtualni svet

Med delom od doma so mnogi pogrešali predvsem sodelavce, delovno rutino, zagotovo pa ne sestankov. Čeprav teh tudi v tem času ni bilo manj, pač pa so se zgolj preselili v virtualni svet. Grant sicer podjetjem svetuje, naj eksperimentirajo tudi v tem smislu, saj za nekatere zaposlene, ki so bolj introvertirani, sestanki, kjer se morajo izpostaviti pred vsemi, morda niso najbolj prijetni. "Ena od preprostih praks, ki jih priporočam za to, da introverti ne bodo preslišani, je, da presedlajo iz "brainstorminga" v "brain-writing". "Brain-writing" je proces, kjer vprašate vse člane tima, naj razmislijo o novih idejah in jih pošljejo. Nato jih skupaj pregledate," predlaga. 

'Ko ljudi preveč nadzirate, pošiljate signale, da jim ne zaupate'

Prepričan je, da je to čas, ko bi tudi šefi morali postati bolj fleksibilni in sočutni. Kot pravi, si nihče ni izbral takšnega načina dela, vendar smo bili vanj pahnjeni in zato bi morali nadrejeni popustiti vajeti in se naučiti zaupati svojim podrejenim. "Desetletja raziskav s področja upravljanja in nadzora so pokazala, da ko ljudi preveč nadzirate, pošiljate signale, da jim ne zaupate in ti se na to odzovejo, tako da rečejo: 'V resnici se ne čutim dolžnega, da ravnam na način, ki se vam zdi zaupanja vreden'. Če pa jim dovolite, da sprejmejo nekatere odločitve, začnejo razvijati večji občutek zvestobe in vam vračajo zaupanje, ki ste jim ga izkazali," je jasen Grant. In prav pandemija je bila izjemna priložnost za to, da nadrejeni malo popustijo nadzor. 

Psiholog je prepričan, da nas je torej ta eksperiment naučil, da bi morali vodje popustiti in zaposlenim dopustiti več svobode pri planiranju in urnikih, ter se bolj posvetiti temu, kako se njihovi zaposleni počutijo, kaj so njihove vrednote, interesi, v čem so dobri, kaj jih motivira. "To je eno od področij, kjer imajo vodje priložnost, da se učijo," je dejal. 

Ritem, ne ravnovesje med delom in zasebnim življenjem

Grantu besedna zveza "ravnovesje med delom in zasebnim življenjem" ni preveč všeč. Prepričan je, da je to že dolgo predvsem mit, ki ga ni moč uresničiti. "Če vam je mar za vašo družino in če vam je mar za vašo službo, radi pa bi kot prioritete postavili tudi zdravje, prijateljstva in hobije, se mi zdi zamisel, da bi vam uspelo imeti vsaj en dan takšen, kjer bi bile vse te stvari v popolni harmoniji, histerično smešna, če ne preprosto napačna," pravi. 

Sam zato meni, da bi se morali truditi, da dosežemo harmonijo čez teden, tako da smo denimo dva dneva povsem osredotočeni na naše delo in nimamo toliko časa za družino, kot bi si želeli, nato pa si vzamemo dva dneva, ko se posvetimo le družini in je delo na stranskem tiru. "To je verjetno najbolj realističen način, da se spopademo s to krizo – da rečemo, da bi namesto razmišljanja o ravnovesju med delom in zasebnim življenjem morali razmišljati o ritmu med delom in zasebnim življenjem," pravi ameriški psiholog. 

Kaj dobrega se lahko izcimi iz te krize?

Grant je prepričan, da bodo delodajalci postali bolj fleksibilni glede dela od doma in dela v virtualnih ekipah. "Ugotovili bodo, da ni tako nemogoče, kot so mislili, da je in da so celo pozitivni učinki na produktivnost, ker se zaposlenim ni treba voziti na delo in lahko delajo od kjerkoli," pravi. Prepričan je, da bi morali ohraniti in še naprej razvijati tiste stvari, ki so se izkazale za dobre in učinkovite. 

"Spodbudna novica s psihološkega vidika je tudi ta, da je več kot polovica ljudi poročala o drugačnem odzivu na travmo, ki mu rečemo posttravmatska rast. Posttravmatska rast je občutek, da čeprav si nismo želeli, da bi se to zgodilo, a glede na to, da se je, smo na nek način postali boljši. Lahko je to povečan občutek osebne moči, lahko so to globlji občutki hvaležnosti, lahko je nekdo našel nov smisel ali pa bo več vlagal v odnose," še našteva Grant. 

A da bi se iz te enkratne zgodovinske izkušnje dejansko kaj naučili, moramo o vsem, kar se je dogajalo, dobro razmisliti. "Ko bodo ljudje prišli iz te krize in se začeli vračati na delo, je prva stvar, ki bi jo naredil, da bi se pogovoril z vsemi o tem, kaj so odnesli od tega eksperimenta. Nekateri so bili v ta eksperiment prisiljeni, nekateri so se zanj odločili, vendar smo vsi morali testirati različne rutine in načine dela," pravi in poudarja, da so eksperimenti najboljši način, da se učimo. 

Kot pravi, bodo sociologi, psihologi in drugi raziskovalci zagotovo še naslednjih nekaj let preučevali učinke tega "prisilnega" globalnega eksperimenta in vpliv pandemije na različne vidike življenja. In tudi to je na nek način "posttravmatska rast", saj bomo dobili nov vpogled v to, kako lahko delamo skupaj, a oddaljeni.