Jože iz Ljubljane

Temeljni postopek za dosego poplačila zapadle neporavnane terjatve je izvršilni postopek. Izvršilni postopek se lahko sproži na podlagi izvršilnega naslova (npr. sodbe ali sodne poravnave) ali na podlagi verodostojne listine (npr. računa ali menice). Za poplačilo svoje denarne terjatve lahko upnik predlaga naslednja sredstva izvršbe: prodajo premičnin, prodajo nepremičnin, prenos denarne terjatve, vnovčenje drugih premoženjskih oziroma materialnih pravic in nematerializiranih vrednostnih papirjev, prodajo deleža družbenika in prenos sredstev, ki so pri organizacijah, pooblaščenih za plačilni promet.

Če upnik na podlagi verodostojne listine predlaga izvršbo na dolžnikova sredstva pri organizacijah za plačilni promet, na nematerializirane vrednostne papirje oziroma na plačo, v predlogu za izvršbo ni dolžan navesti določnih podatkov s tem v zvezi, saj bo sodišče po pravnomočnosti sklepa o izvršbi po uradni dolžnosti opravilo poizvedbe o teh podatkih. V kolikor pa upnik razpolaga s podatki o premoženju dolžnika, na katerega je mogoče seči z izvršbo, je smiselno, da na to premoženje čim prej predlaga postopek izvršbe, da si tako pri poplačilu zagotovi čim boljši vrstni red. Postopek vložitve predloga za izvršbo je v primeru izvršbe za izterjavo denarne terjatve na podlagi verodostojne listine močno poenostavljen, saj lahko v tem primeru predlog za izvršbo vloži tudi upnik sam s pomočjo predpisanega elektronskega obrazca, ki je dostopen na spletni strani Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Zoper dolžnika, ki je insolventen, to je trajnejše nelikviden oziroma dolgoročno plačilno nesposoben, lahko upnik predlaga začetek stečajnega postopka, ki v končni posledici pomeni prenehanje dolžnika. V tem primeru mora predlagatelj založiti predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. V kolikor predlagatelj nima sredstev za založitev tega predujma, je lahko upravičen do brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila predujma. Sodišče začne stečajni postopek, če upnik izkaže svojo zapadlo neporavnano terjatev do dolžnika, okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca ter če sodišče ugotovi, da je dolžnik insolventen. Dolžnik ima pri tem vedno možnost, da pred odločitvijo sodišča o začetku stečajnega postopka predlaga začetek postopka prisilne poravnave. Postopek prisilne poravnave poteka na podlagi predloga dolžnika, da se njegove obveznosti do upnikov zmanjšajo za nek sorazmerni del ter da se podaljšajo roki plačila teh obveznosti. O predlogu za prisilno poravnavo glasujejo tisti upniki dolžnika, ki v postopku prijavijo svoje terjatve v skladu z zakonom. Predlog za prisilno poravnavo je sprejet, če zanj glasujejo upniki, katerih terjatve predstavljajo šestdeset odstotkov vseh obveznosti dolžnika. V primeru, da sodišče začne stečajni postopek, pri čemer velja poudariti, da lahko začetek takšnega postopka predlaga tudi dolžnik sam in drugi upravičeni predlagatelji, ki jih določa zakon, pa se premoženje dolžnika proda v celoti, upniki pa se iz tega premoženja poplačajo po vrstnem redu in na način, kot ga določa zakon. Običajno so v stečaju terjatve upnikov poplačane zgolj v sorazmernem delu. V kolikor je nad dolžnikom začet stečajni postopek, morajo upniki svoje terjatve v postopku pravočasno prijaviti, saj le v tem primeru lahko dosežejo poplačilo iz stečajne mase. Rok za prijavo terjatve znaša tri mesece od objave oklica o začetku stečajnega postopka na spletni strani AJPES-a. Iz tega razloga je zelo pomembno, da upniki redno spremljajo, ali je morebiti nad njihovim dolžnikom začet stečajni postopek.

Kdaj pa se upnikom sploh splača predlagati stečaj? Vsekakor ne v primeru, ko obstajajo realne možnosti uspešne realizacije izvršbe v nekem doglednem času. V primeru pa, da se dolžnikovo ekonomsko stanje vse bolj poslabšuje, dolžnik pa ni pripravljen ne poravnati svoje terjatve ne predlagati postopka prisilne poravnave, upnikom kot skrajna rešitev preostane še predlog za začetek stečajnega postopka, v okviru katerega bodo lahko dosegli vsaj delno poplačilo svojih terjatev.

Upniki, ki v stečajnem postopku niso dosegli polnega poplačila svojih terjatev, lahko povračilo nastale škode uveljavljajo tudi zoper člane poslovodstva oziroma zoper člane nadzornega sveta dolžnika. Zakon namreč natančno določa ukrepe, ki jih morata izvesti poslovodstvo in nadzorni svet družbe, ko družba postane insolventna. Če člani poslovodstva ali nadzornega sveta to svojo obveznost kršijo (npr. v času insolventnosti preusmerijo poslovanje ali finančne tokove na drugo pravno ali fizično osebo), so lahko odškodninsko odgovorni upnikom družbe. To pomeni, da lahko upniki v tem primeru za nastalo škodo tožijo neposredno direktorja ali člana nadzornega sveta dolžnika, nad katerim je bil izveden stečajni postopek.

Za obveznosti dolžnika, ki je gospodarska družba, pa lahko odgovarjajo tudi družbeniki družbe, in sicer v okviru t.i. instituta spregleda pravne osebnosti, ki ga ureja Zakon o gospodarskih družbah. Družbeniki odgovarjajo za obveznosti družbe v naslednjih primerih:

- če družbo kot pravno osebo zlorabijo za oškodovanje svojih ali njenih upnikov
- če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem
- če so v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšali premoženje družbe, čeprav so vedeli ali bi morali vedeti, da ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam ter
- če so družbo kot pravno osebo zlorabili za to, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan.
V teh primerih lahko upnik svojo terjatev uveljavlja neposredno od družbenika dolžnika.

Ne bo pa odveč opozoriti, da te procesne možnosti ne bodo uporabne v vsakem primeru, ko upniki v stečaju ne dosežejo poplačila svojih terjatev. Dokazovanje elementov odgovornosti je namreč v teh primerih izredno težavno. Tako je npr. pri spregledu pravne osebnosti potrebno dokazati naklepno oziroma malomarno ravnanje oseb, katerih osebno odgovornost za obveznosti družbe želi upnik uveljaviti. Tudi sodna praksa ta institut uporablja zadržano, saj bi se v nasprotnem primeru lahko izničil smisel ureditve kapitalskih družb in s tem rešitev, da družbeniki praviloma za obveznosti družbe ne odgovarjajo.