Pa ne zaradi policije, ampak zato, ker vsi niso tam z istim razlogom, ugotavljajo protestniki, ki so ugotovili, da se je med njih pomešalo več takšnih in drugačnih nepridipravov. Da bi se zavarovali pred njimi in mirno spali, so organizirali lastne straže. Imajo bolje organizirano kuhinjo, še vedno pripravljajo vsakodnevne delavnice. Število njihovih podpornikov raste.

Pa vendar marsikdo še vedno ne ve, kaj ti ljudje pravzaprav hočejo. In od kod jim, če naj bi šlo za ljudi z resnim namenom, da najdejo službo ali pa jo celo imajo, čas, da tako dolgo vztrajajo.
Mike McCready, ki je sam sicer podjetnik,  pravi, da je težava v tem, da je v ZDA že vse od petdesetih let prejšnjega stoletja vse težje in težje doseči uresničenje ameriškega sna. To uspe le izrednim posameznikom, medtem ko se večina utopi v povprečju pehanja za preživetjem iz dneva v dan.

Če je povprečen prihodek moškega, zaposlenega za poln delovni čas, od leta 1973 pa do danes ostal skoraj enak, je premoženje najbogatejšega 1% Američanov dobesedno eksplodiralo. V praksi to pomeni, da v ZDA uspe vse manj ljudem, a če ti uspe, ti uspe na veliko.

Psihologi so že dolgo nazaj ugotovili, da je najlažje vzdrževati zaželeno vedenje množice z dajanjem nagrad v različnih časovnih intervalih. Teorijo so preizkušali tako, da so opice učili, naj pritisnejo na gumb, če želijo hrano. A če je hrana prišla vedno, so se tega vedenja tako hitro kot so se ga naučile, tudi odvadile. Torej – če ne veš, kdaj pride nagrada, boš v upanju delal in dela, dokler …

Teorijo so očitno dobro prebrali tudi politiki, ki so se v tem primeru naučili naslednje – dokler bodo še vedno obstajali posamezniki, ki jim uspe ne glede na splošno krizo in težave, bo ameriški sen živ, s tem pa bodo tudi imeli mir pred besnimi 'povprečneži'.

Le da se je v tem trenutku tudi na drugi strani luže število 'opic', ki po pritisku na gumb še vedno dobijo hrano, tako zmanjšalo, da so se ljudje obrnili proti odstotku najbogatejših.

'Occupy Wall Street ni nekaj, česar so se spomnili brezposelni. Gre za to, da tudi, če imaš delo, so pravila postala tako zelo zapletena, pot do nagrade pa tako težka, da je vmes enostavno zmanjkalo motivacije za nenehne poskuse. Delavci ves čas poslušajo o optimizaciji, racionalizaciji delovnega procesa. Gre za to, da iz zaposlenega v čim krajšem času za čim manj denarja iztisnemo čim več, najbogatejši pa so na koncu še bolj bogati,' pravi McCready.

'Ne gre torej za podporo sindikatom, za boj proti vladnemu zapravljanju, za kolektivne pogodbe, niti ne gre za nacionalni dolg, ampak za to, da delovni, pridni ljudje ne morejo več nadzorovati svojega življenja, ker jih je posrkal sistem, ki jih potiska blizu revščine. Seveda je v Ameriki še vedno mogoče uspeti, a je treba za to narediti neprimerljivo več, imeti neprimerljivo več sreče ali znanja ter zares izjemno idejo, da prideš do srednje velikega bogastva, ki je bilo še nekaj generacij nazaj večini na dosegu roke.'

Protestniki tudi dvomijo v ukrepe kot je na primer povišanje davkov za najbogatejše. 'Davek jim bo vzel nekaj drobtinic. Najbogatejši verjamejo v to, da daš delavcem ravno toliko, da še delajo, sam pa pobiraš dobiček. Potem so ta denar in celo pokojninske sklade, odnesli na Wall Street, da bi jih oplemenitili in zaslužili še več ali pa so jih zakockali.'

Ljudje zato pravzaprav protestirajo za večjo družbeno odgovornost – tako bank kot podjetnikov. Le da so ti, če se vrnemo na prejšnjo psihološko teorijo, v tem času tudi pridobili določene navade – in pohlepa se je menda izjemno težko odvaditi!

Gibanje Okupiraj Wall Street ima sicer po svetu vse več podpornikov. Nekaj jih najdemo celo pred ljubljansko borzo, ki je sicer zanimiva izbira lokacije, bolj simbolna kot naj drugega, najbrž, saj se tam že nekaj časa v smislu trgovanja ne dogaja skoraj nič.

Morda pa se tudi rešitev problema skriva v psihologiji. Slovenski protestniki so se namreč odpravili tudi pred psihiatrično bolnišnico Polje. Povezava med finančnimi težavami ljudi in psihičnimi obolenji je sicer znana že dolgo. Njihov nov cilj je zato reforma slovenske psihiatrije. Vprašanje je le, koga naj bi bolj zdravili po njej – bogate pohlepa ali reveže posledic revščine.

Boj proti nebrzdanemu kapitalizmu sicer nadaljujejo tudi danes. Šli bodo pred SKB banko, so zapisali v pozivu. 'Pozivamo ljudi, da se nam pridružijo pri banki, simbolično izrazijo svoje pritožbe in zahtevajo prihodnost za vse. Žrtve parazita bodo obelodanile, na kakšen način jim obstoječi sistem nažira življenja, izganjalci parazita pa jih bodo osvobodili z izničenjem parazita ter dezinfekcijo same institucije.
Opozarjajo, da finančni sistem parazitira na naših življenjih: 'Danes smo izkoriščani v sferi družbene reprodukcije, na univerzah, v skupnih in javnih prostorih ter v svojih družbenih mrežah. Naše državljanske vrline so postale profitabilne'.