Tudi finančno, saj se možu, ki je v družinski proračun vsa ta leta prispeval precej manj kot ona, samostojna podjetnica, obeta zajetna premoženjska bera v ločitvenem postopku. To, da je bil on tisti, ki je na koncu našel mlajšo, da ji menda celo piše grozilna pisma, pa sodnika ne zanima, še piše. Je pa le ena od mnogih, ki so se znašli v takšnem položaju.

Ko se sanje razblinijo …

Lani so Slovenci sklenili 6.528 zakonskih zvez ali za 14 manj kot leto prej. Na drugi strani se je ločilo 2.430 poročenih parov, ali skoraj za šest odstotkov več kot leta 2009.

Tako pravijo podatki republiškega statističnega urada. Poleg tega je bilo lani registriranih tudi devet istospolnih partnerskih skupnosti – pet ženskih in štiri moške.

Slovenci se tudi poročajo vse starejši. Pri moških je bila starostna meja 30 let dosežena že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, pred petimi leti pa še pri ženskah. Lani so bili tako ženini povprečno stari 33,7 leta, neveste pa 30,8 leta. Pri parih, ki so se poročili prvič, pa so bili moški povprečno stari 31,7, ženske 28,6.

Ko so se ločevali, so bili zakonci povprečno stari 44,7 leta (moški), ženske pa 41,6 leta. V polovici primerov se je zakon končal po tem, ko so bili poročeni več kot 15 let, v 16 odstotkih pa še prej kot v petih letih. V polovici primerov ločitev so se morali nekdanji zakonci dogovoriti tudi o skrbništvu za skupaj 1.996 otrok.

A seveda – eno je statistika, drugo pa nesrečne zgodbe, ko se ljubezen konča. Spletni forumi so z njimi dobesedno preplavljeni, odvetniki imajo polne čakalnice tistih, ki si želijo čim prej pobegniti iz zveze, ki jih iz takšnega ali drugačnega razloga ne osrečuje več.

In tukaj se zaplete. Razdeliti je treba premoženje, domače živali, tehnično rečeno – tudi otroke. In vse našteto je mirno, brez jeze in prepirov razdeljeno le izjemoma. V večini primerov po jezni bitki odloči sodnik.

V strahu pred ne preveč obetavno statistiko in dejstvom, da je treba čez podoben postopek tudi, ko razpada zunajzakonska zveza, se marsikdo zato sprašuje, kako se temu izogniti.

Predporočnih pogodb iz ameriških filmov pri nas ni!

Marsikdo tako pride na idejo, da bi po zgledu ameriških filmov vse zapisal v predporočno pogodbo, na podlagi katere bi v primeru ločitve, vse – še zgolj tehnične podrobnosti – rešili odvetniki. A pri nas v praksi ni tako enostavno.

Predporočno pogodbo kot takšno je predvideval predlog novega družinskega zakonika, ki pa, kot je znano, še vedno čaka na odločitev Ustavnega sodišča v zvezi z referendumom. Kar v praksi pomeni, da predporočna pogodba kot institut v Sloveniji še vedno ne obstaja. "Tudi če jo zakonca skleneta, ta nima pravne veljave oz. nima pravnih učinkov," pojasnjuje odvetnik Jernej Kos iz odvetniške pisarne Carmen Dobnik. "Razlog za to je v tezi, da oseba ne more vnaprej razpolagati s premoženjem, ki ga še nima, in tudi ne ve, če ga bo pridobil. Tako ni mogoče razpolagati s premoženjem, ki ga bo zakonec v prihodnosti – do smrti pridobil s svojim delom."
Se pa lahko zakonca pred sklenitvijo zakonske zveze dogovorita, kako naj v primeru ločitve razdelita premoženje, ki sta ga do tedaj že pridobila. "Tu dejansko popišeta posebno premoženje. S tem se izogneta ugotavljanju, katero premoženje se šteje za skupno. Takšno pogodbo bi načeloma lahko sklenila večkrat tekom zakonske zveze. Bistveno je, da v takšnih sporazumih razpolagata s premoženjem, ki sta ga že pridobila, ne s prihodnjim nedoločenim," pravi Kos.

Premoženje zakoncev ali zunajzakonskih partnerjev sicer ureja trenutno veljaven Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je to problematiko uredil tako, da je konkretiziral, kaj konkretno predstavlja skupno premoženje in kaj posebno premoženje zakoncev ali zunajzakonskih partnerjev.

51. člen tako določa, da je posebno premoženje zakonca tisto premoženje, ki zakonec ob sklenitvi zakonske zveze že ima, in premoženje, ki ga zakonec pridobi v času trajanja zakonske zveze, predvsem darila, poročna darila, pomoč prijateljev ter stvarnopravne in druge pravice, ki so vezane na posameznika. "Ne velja pa za premoženje, ki ga zakonec pridobi z delom. S tem pa je zakon zaščitil zakonca pri (ne)uveljavljenju zahtevkov enega zakonca na posebnem premoženju drugega zakonca," pravi Kos.

Skupno premoženje je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. "V primeru razveze zakonske zveze ali razpada zunaj zakonske zveze se to premoženje razdeli, pri čemer se načeloma šteje, da sta deleža partnerjev enaka (zakonska domneva); vsak od njiju pa lahko dokazuje, da je k skupnemu premoženju prispeval več od drugega in da mu zato pripada več kot polovica skupnega premoženja."

Kdo dobi podjetje?

Če se vrnemo na primer iz uvoda, ko ima eden izmed partnerjev ustanovljeno družbo, s katero posluje tako v času trajanja zunajzakonske ali zakonske zveze, se v primeru razveze ali razpada zakonske zveze v prvi vrsti ugotavlja višina vrednosti premoženja družbe ob času sklenitve zakonske zveze ali nastopa pogojev zunajzakonske zveze – to predstavlja posebno premoženje. "Nato pa se oceni vrednost premoženja družbe v času razveze. Razlika med vrednostma ob razvezi in ob sklenitvi zveze, če je ta pozitivna, predstavlja skupno premoženje, ki se deli ali po načelu 50 : 50, torej da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, ali če zakonec, ki misli, da je z delitvijo na enake dele prikrajšan, lahko zahteva določitev deleža v skladu s prispevku k skupnemu premoženju. Tako lahko zakonca dokažeta, da sta k skupnemu premoženju prispevala v drugačnem razmerju, kot pol – pol. Pri določanju tega deleža se upošteva tudi pomoč, ki jo je en zakonec dajal drugemu zakoncu, vodenje gospodinjstva in vzgoja otrok. Predvsem slednje ima še vedno veliko težo na sodišču."

V primeru razveze je sicer najsmotrnejše, če v zvezi z delitvijo premoženja zakonca sama skleneta sporazum pred notarjem o razdelitvi premoženja, sklenjenega v notarskem zapisu. Zakonca se v tem primeru sporazumno dogovorita o razpolaganju skupnega premoženja. Pravni posel o stvari, ki predstavlja skupno premoženje in ga sklene zgolj en zakonec brez vednosti drugega, je neveljaven.  

Slovenci se vse pogosteje odločajo za deljeno skrbništvo

Pri razvezi zakonske zveze ali prenehanju zunajzakonske skupnosti je bistvena korist otroka. Sodišče je dolžno zagotoviti, prvenstveno bi to morali že starši, a ponavadi žal ne zaradi egoizma in kljubovanja drug drugemu, da se najprej upoštevajo potrebe, želje in interesi otroka. Sodišče je upravičeno, da prepreči izvršitev kakršnega koli ukrepa, ki bi slabo vplival na položaj otroka po razvezi. Pri sporazumni razvezi je dolžno zavrniti vse dogovore med zakoncema, ki zadevajo njune otroke in bi bili zanje škodljivi.

"Danes se je praksa glede vprašanja, komu od staršev dodeliti otroka v skrbništvo, nekoliko spremenila, in sicer je včasih načeloma bila to mati, kateri se je dodelilo skrbništvo, medtem ko se danes upošteva interes, korist in tudi želja otroka, če je ta seveda že sposoben razsojati," pravi Kos.

Kljub temu, da se sodna praksa sicer počasi spreminja, je največkrat otrok še vedno dodeljen materi, tudi zato, ker se očetje večinoma s tem dejstvom kar sprijaznijo. "Po drugi strani pa se je treba zavedati, da bo dojenčka sodišče praviloma dodelilo materi, s starostjo otroka pa se interesi staršev po otroku izenačijo. Če je otrok starejši od 10 let, sodišče upošteva tudi njegovo mnenje," razlaga Kos in dodaja, da v zvezi s skrbništvom v zadnjih letih tudi pri nas nastaja povsem nova praksa skupnega skrbništva, po katerem sta za skrbnika določena oba starša, pri čemer otrok preživi pri vsakem od njiju 14 dni.

Spremljajte nas na Facebooku!