Asma Katun je 23-letna šivilja, ki se je z bangladeškega podeželja zaradi iskanja dela preselila v prestolnico Dako. Šest dni v tednu od ranega jutra do pozne noči šiva majice, hlače in obleke, ki jih jih potrošniki zahodnega sveta veselo nosimo doma, v službi, na zabavah in druženjih. V podjetju, v katerem dela, šivajo oblačila za množico znanih modnih blagovnih znamk zahodnega sveta, in če jo vprašate, koliko denarja, ki ga pri nas plačamo za določen modni kos, dejansko pride v njene roke in v roke drugih šivilj, samo žalostno zmaje z glavo.

»Seveda sem ponosna, ko vidim, da nekdo nosi oblačila, ki sem jih jaz sešila. Te majice in hlače so rezultat mojega trdega dela,« pravi. »A ko slišim, koliko ta oblačila stanejo v zahodnem svetu in to ceno primerjam z mojim zaslužkom, sem lahko samo žalostna. Počutim se ogoljufano, izdano, prevarano, okradeno. Naši nadrejeni, posredniki in blagovne znamke namreč z mojim delom služijo veliko več kot jaz sama,« skrušeno pripoveduje mamica dveletne hčerkice Mim Jeni.

V isti tovarni šivajo za diskontne prodajalce in priznane modne znamke

Asma je ena od približno 3,5 milijonov tekstilnih delavk in delavcev v Bangladešu – največji tekstilni 'tovarni' na svetu. Zahodni svet od njih masovno kupuje oblačila in to ceneje kot kadar koli v preteklosti. Med izvoznike sodijo tako diskontne prodajalne z oblačili, v katerih cena klasične majice s kratkimi rokavi znaša manj kot 5 evrov, kot tudi priznane blagovne znamke, v butikih katerih majčke iz Bangladeša prodajajo za več deset evrov. Oboji oblačila v veliki meri kupujejo v Bangladešu, pogosto celo v istih tovarnah.

»Prihajam iz zelo revne družine s podeželja. Starša sta nas preživljala s priložnostnimi deli,« o svojem otroštvu pripoveduje 23-letna šivilja, ki je zato, da bi razbremenila družino, svoje imetje zavezala v culo in se odpravila v prestolnico, da bi si našla delo in pomagala finančno preskrbeti družino. »Na začetku je bilo težko. Prišla sem s podeželja in se v mestnem vrvežu nisem znašla, saj gre za povsem drug svet.« Prijatelji so ji pomagali najti stanovanje: skromno kolibo, v kateri so postelja, kuhalnik, dva stola in nekaj pisanih oblek. Čeprav je komaj rodila, je kmalu po selitvi našla službo v tekstilni tovarni, v kateri dela že skoraj dve leti.

Od 8. do 23. ure, šest dni na teden za 140 evrov na mesec

Čeprav je hvaležna za to, da ima službo, pa so pogoji dela vse prej kot dostojni. »Ton v tovarni je grob. Zahteve nadrejenih so nečloveške, vsak dan imamo določeno, koliko oblačil moramo sešiti. Ta številka je iz dneva v dan večja, in če nam ne uspe dokončati zadanega dela, nadrejeni nad nami izvajajo hude pritiske in nas obmetavajo s psovkami,« o svojem delovniku pravi mlada Asma. Tovarna, v kateri dela, na zunaj sicer ne daje tako grozovitega vtisa. Gre namreč za večnadstropno moderno zgradbo na obrobju Dake, ki je obdana z visokim obzidjem. Na vhodu sta vedno vsaj dva varnostnika, vsi zaposleni pa imajo identifikacijske kartice. A to je le bleščeča fasada, za katero se, kot kaže, skriva kruta resničnost bangladeških šivilj.

Uradni delovni čas v tovarni, kjer dela Asma, sicer traja od 8. do 17. ure, šest dni v tednu. »A velikokrat se zgodi, da šivam tudi do 23. ure,« pojasnjuje Asma. Razlog za to je sila preprost: »Denar, ki ga dobim za delo v regularnem delovnem času, mi nikoli ne bi zadoščal za preživetje, kaj šele za podporo družini. Če bi delala samo v času uradnega delovnika, bi zaslužila med 70 in 75 evri na mesec. Ob tem me samo najemnina za mojo majceno barako stane 40 evrov na mesec. Računica je torej jasna: z delom med delovnim časom nikoli ne bi zaslužila dovolj za preživetje.«

Si Zahod zatiska oči?

O tem, kam lahko vodijo poceni delovna sila in katastrofalni delovni pogoji, najbolj nazorno priča zrušitev bangladeške tekstilne tovarne Rana Plaza pred točno tremi leti. 1.138 delavk in delavcev, ki so takrat šivali za zahodne blagovne znamke, je umrlo pod več ton težko goro kamna, železa in betona. Čeprav se je takrat po vsem svetu veliko govorilo o problematiki tekstilne industrije na Vzhodu, se do danes ni nič bistveno spremenilo.

Veliko pove že to, da je dostop do teh tovarn za tujce močno otežen, saj so tovarne dobro zastražene. V njih je v nekaj nadstropjih natlačenih več sto šivilj, ki z modnimi kosi oskrbujejo ves svet. Klimatske naprave ni, čeprav je v prostorih neznosno vroče in zatohlo. Glasno je, a je slišati samo dretje in brnenje strojev. Stene so zatohle, večina oken je zamreženih, tudi izhoda v sili ponavadi ni. A upravitelji teh tovarn zagotavljajo, da je za varnost poskrbljeno in je zasilni izhod torej povsem odveč.

Vrnimo se k Asmi Katun, šivilji iz prestolnice Bangladeša. Čeprav trpi hudo pomanjkanje in jo delodajalci močno izkoriščajo, se najbolj od vsega boji tega, da bi zahodne modne znamke odpovedale pogodbe, ki jih imajo sklenjene s tovarnami tekstila v Bangladešu, in se umaknile na kakšne še cenejše trge. »Kako bi potem nahranila mojo majhno hčerkico? Dan in noč vendar delam, da bi ji šlo v življenju bolje kot meni, da bi lahko šla v šolo in pridobila dobro izobrazbo in postala zdravnica. Če ne bom imela dela, to ne bo mogoče,« se zaveda Asma.