Ste se že kdaj vprašali, kako je zakonodaja o delovnih razmerjih urejena v drugih evropskih državah? Odgovor na vprašanje ponujajo rezultati najnovejše raziskave kariernega portala Glassdoor, kjer so v sodelovanju z Llewellyn Consulting preverili, kje v Evropi je najbolje poskrbljeno za zaposlene. Zajeli so samo javne uslužbence, v raziskavo pa so vključili zaposlene iz Španije, Švedske, Avstrije, Finske, Francije, Danske, Italije, Grčije, Norveške, Belgije, Nemčije, Irske, Portugalske, Nizozemske, Velike Britanije in Švice.

Kje imajo največ dopusta?

Med naštetimi državami imajo, ob predpostavki petdnevnega tedenskega delovnika, Švedi največ prostih dni. Doma so skupaj kar 36 dni na leto: pripada jim najmanj 25 dni plačanega letnega dopusta, obenem pa imajo še 11 praznikov. Na vrhu jim družbo delajo Španci, ki jim pripada najmanj 22 dni plačanega letnega dopusta in so doma tudi 14 prazničnih dni. Na dnu lestvice so Švicarji z 20 dnevi plačanega dopusta in zgolj štirimi dela prostimi prazniki.

Nadomestilo za brezposelnost

Odpuščenim se v Evropi najbolje godi na Danskem. Danci še do dve leti po izgubi službe dobivajo denarno nadomestilo v vrednosti kar 90 odstotkov plače. Nekoliko slabše, a še vedno precej dobro, se imajo v Belgiji, na Nizozemskem, v Franciji in na Norveškem. Pri njih lahko namreč odpuščeni v javnem sektorju do dve leti prejema še do 75 odstotkov zadnje plače. Je pa nadomestilo za brezposelnost odvisno od trajanja zadnjega delovnega mesta in predhodno plačanih prispevkov.

Kaj pa v Sloveniji?

Slovenski Zakon o delovnih razmerjih zagotavlja pravico do minimalnega letnega dopusta v posameznem koledarskem letu, ki ne more biti krajši kot štiri tedne, ne glede na to, ali delavec dela polni ali krajši delovni čas. Po 159. členu ima delavec, čigar delovna obveznost je razporejena na pet delovnih dni v tednu, minimalni letni dopust v trajanju 20 delovnih dni. Za delavca, ki dela šest dni v tednu, pa minimalni štiritedenski letni dopust pomeni 24 delovnih dni.

Zakon obenem v tretjem in četrtem odstavku 159. člena določa primere osebnih okoliščin, na podlagi katerih delavcu že na podlagi samega zakona pripadajo dodatni dnevi letnega dopusta (status starejšega delavca po 197. členu, invalid, delavec z najmanj 60-odstotno telesno okvaro, delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke, ter delavec z otrokom do 15 let starosti). Hkrati je v Sloveniji dela prostih še 12 praznikov, kar skupno pomeni najmanj 32 dela prostih dni na leto.

Preverite, kdaj se letos izplača vzeti dopust!

Denarno nadomestilo v času bolezni

Rezultati raziskave so razkrili tudi, da lahko samo na Nizozemskem delavci ob bolniški odsotnosti do dve leti dobivajo tudi po 70 odstotkov njihove siceršnje plače. V Nemčiji dobijo delavci, ki so odsotni do šest tednov, denarno nadomestilo v višini celotne plače. Nato njihov primer prevzame zdravstvena zavarovalnica, ki prav tako izplačuje nadomestilo v višini 70 odstotkov plače, in sicer do leta in pol odsotnosti.

V drugih državah, kot so Norveška, Danska ali Finska, imajo delavci kar leto dni pravico do 100-odstotnega denarnega nadomestila bolniške odsotnosti. Zaposleni v Veliki Britaniji, Italiji in Franciji imajo po drugi strani pravico do občutno manjšega odstotka nadomestila – in še to samo za največ eno leto. Če vse primerjamo z ZDA, lahko ugotovimo, da je Evropa pravzaprav zelo prijazna do delavcev. Zasebni sektor v ZDA denimo sploh ni zakonsko zavezan svojim zaposlenim plačati dopust.

Kako se godi bolnim v Sloveniji?

Denarno nadomestilo v primeru bolezni v Sloveniji prvih 30 dni zadržanosti od dela praviloma izplačuje delodajalec. Predhodno zavarovanje se ne zahteva, višina nadomestila je odvisna od razloga za zadržanost. Od 31. dne nadomestilo izplačuje Zavod za zdravstveno zavarovanje. V nekaterih primerih se nadomestilo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja izplačuje že od prvega dne zadržanosti, in sicer v primeru presaditve živega tkiva in organov, dajanja krvi ali ko je nezmožnost za delo zaradi nege ožjega družinskega člana; izolacije in spremstva, ki ju odredi zdravnik; in poklicne bolezni ali poškodbe pri delu.

Denarno nadomestilo v primeru bolezni se običajno izplačuje do enega leta. Daljša upravičenost se dovoli izjemoma, če zdravstvene storitve ni bilo mogoče končati. Lahko se izplačuje tudi do 30 dni po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Denarno nadomestilo v primeru bolezni se izplačuje prvih 30 dni na podlagi ocene delovne nezmožnosti ali potrebe po negi družinskega člana, oceno opravi izbrani osebni zdravnik.

Zatem ali v drugih primerih, kadar se denarno nadomestilo v primeru bolezni plačuje iz obveznega zdravstvenega zavarovanja od prvega dne odsotnosti z dela, se zahteva odločba imenovanega zdravnika. Takrat je možna pritožba na zdravniško komisijo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. V praksi delodajalec izplačuje denarno nadomestilo v primeru bolezni tudi po 31. dnevu zadržanosti od dela. Zavod za zdravstveno zavarovanje povrne delodajalcu izplačana nadomestila po predložitvi zahtevka, ki mu morajo biti priloženi pravilno in v celoti izpolnjeno potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela in drugi obračunski dokumenti.

Trajanje je omejeno v primeru nege ožjega družinskega člana, na primer otroka ali zakonca. Omejeno je na sedem delovnih dni ter 15 delovnih dni za otroke, mlajše od sedem let, ali invalidne otroke. Izplačilo nadomestila je mogoče tudi podaljšati, na primer za najhujše primere, dokler otrok ne odraste.

Denarno nadomestilo v primeru bolezni se izračuna na podlagi povprečne mesečne plače ali povprečne osnove za plačilo prispevkov (na primer za samozaposlene osebe) v koledarskem letu pred letom, v katerem je bila oseba zadržana od dela. Znesek denarnega nadomestila v primeru bolezni znaša med 70 in 100 odstotki osnove za izračun. Na primer, do 70 odstotkov znaša zaradi poškodbe izven dela za prvih 90 dni, 80 odstotkov zaradi bolezni, ki ni povezana z delom in 100 odstotkov v primeru poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, presaditve živega tkiva in organov, dajanja krvi ali izolacije, ki jo odredi zdravnik.