Pomemben je vsak drobec navdiha

"Ko sem dobila idejo, da bi porisala skodelice za kavo, je bil moj prvi odziv, da je ideja trapasta," se zasmeji Polona. "Ampak prsti so me srbeli in sem poskusila. Fotografije skodelic sem poslala prijateljici, ki dela v oglaševalski agenciji. Čez pet minut mi je odpisala: imaš naročilo, naredi nam petnajst skodelic. Ko sem jih izdelala, sem jih spet pokazala naokrog in nekdo jih je za novoletna poslovna darila naročil štirideset, drug trideset za nekaj drugega. Nenadoma sem ugotovila: jaz imam biznis."

Vsako idejo moraš spoštovati, jo je naučila ta izkušnja. Ne smeš je zatreti v kali s svojimi predsodki, kam bi lahko vodila. "Niti je ne smeš s svojimi pogledi takoj voditi v točno določeno smer. Narediti ji moraš prostor in ji dovoliti, da gre svojo pot." Povsem preprosta ideja se lahko tako razvija in počasi postane nekaj izjemnega. "Imam prijateljico, ki je prepričana, da ji bo nekega dne ideja na glavo padla cela in že formirana," pripoveduje. "Zato tiste drobce navdiha, ki se dan za dnem pojavljajo, frca stran." A ravno iz teh drobcev se zgradi velika ideja.

"Imeti svoj brend je zelo rock'n'roll," pravi prikupno. "Ves čas si: aaaaaaaaaaa," pokaže tako z mimiko kot z rokami, ki ju med svojim pripovedovanjem izdatno uporablja. "Ampak nič se ne zgodi, dokler ne poskusiš. Preveč ljudi čaka," govori zagreto. "Idejo nameravajo uresničiti, ko bodo dobili občutek, da bi jo lahko izvedli perfektno. Potem pa se nikoli ne počutijo dovolj pripravljene. Gonja po perfekcionizmu je lahko zelo hromeča. Včasih si je treba dovoliti, da nekaj izvedeš samo tako dobro, kot v tistem trenutku lahko. In se vse čisto dobro konča."

"Uspel sem čez noč, ker sem prej deset let garal kot konj," citira modnega oblikovalca Marca Jacobsa. Občutek ima, da veš, da je ideja prava, ko spoznaš, da združuje vse, kar si v življenju počel do tedaj, da vključuje vse, kar imaš rad. Vse ji je prišlo prav. Študij ilustracije v Parizu, ljubezen do branja in pisanja, "pa to, da rada posedam s kofetom in klepetam," se nasmeji. Od študija menedžmenta in marketinga, "ko sem si v enem trenutku vbila v glavo, da potrebujem vodstvene veščine, kmalu po vpisu pa že razmišljala, kaj mi je bilo tega treba," do ustanovitve znamke oblačil kmalu po tem, ko se je vrnila iz Francije, ko je nekaj časa komaj držala glavo nad vodo, potem pa morala priznati poraz.

Še na avstrijske in nemške police

Nikakor ne ve, kaj je bila skrivnost uspeha. Zakaj so ljudje razgrabili njene skodelice? "Če bi vedela, me ne bi tako stiskalo sedaj, ko se širim v Avstrijo in Nemčijo. Vedela bi, kaj ponoviti in to bi bilo to." Ne bodo pa Avstrijci seveda dobili Ivana in Franceta, temveč bodo kavo pili v družbi z lepo cesarico Sissi, njenim možem Francom Jožefom, po želji tudi s taščo Marijo Terezijo. "Nad skodelicami so bili navdušeni tudi Hrvati," doda. "Ampak vse se je ustavilo pri ceni. Skodelice so bile zanje predrage." Kot podjetnik moraš gledati, da tudi kaj zaslužiš, ne le da imaš priložnost ustvarjati, skomigne. "Tudi če si umetnik, moraš biti priklopljen na resnično življenje. Ne moreš biti bohem, ki ustvarja ponoči, podnevi pa spi, ker je ogromno stvari, ki jih je enostavno treba opraviti do štirih, ker potem nikogar ni več v službi."

Njen nasvet začetnikom: "Bolje je samo zamižati in skočiti. Potem pa se že naučiš, najdeš ljudi, ki ti lahko svetujejo. Ker če bi vedela, kaj me čaka, se tega zagotovo ne bi lotila. Toliko stvari pride zraven, ki si jih prej nisi niti predstavljal. Tovarna recimo naročila ne izdela v roku, ti pa moraš nato to pojasnjevati vsem svojim strankam in jih prositi za razumevanje ... Takrat v sebi vpiješ: tega nisem podpisal!" In še nekaj polaga na srce. Da se vsaj za začetek osredotočite samo na eno stvar. "Eno. Ne dve," poudari. "To sem se naučila, ko sem pred leti agentu pokazala svoj portfelj z ilustracijami. Rekel mi je: Polona, en stil. In sem si mislila, kako nič ne razume. Seveda bom pokazala, da znam risati na šest različnih načinov! Pa mi je spet rekel: izberi si en stil, svojega najmočnejšega ali tistega, ki se ti zdi najbolj komercialen. Tako je lažje pa tudi veliko večja verjetnost je, da si te bodo ljudje po tvojem delu zapomnili."

Samo tako si lahko srečen

Ni drzna, pravi. Ni pogumna. "Vsak teden se prisilim, da naredim tri stvari, ki se jih bojim. Tega me je naučil Pariz. Takrat sem prišla na fakulteto, kjer je vse potekalo v francoščini, jaz pa nisem razumela ene same besede. Pa sem se naučila, da je treba skozi stvari, ki so težke tako, da čim manj razmišljaš, kako težke so. Kar nekako plavati moraš skoznje." In delati moraš stvari, ki jih imaš rad. "Ker v stvareh, ki te ne zanimajo, nikoli ne boš postal res dober. Če nisi dober v eni stvari pa mogoče tudi nikoli ne moreš biti zares srečen."