Ta grozljiva napoved prihaja sredi naraščajočih najemnin, vojn v svetu, vztrajne inflacije in morebitne recesije, ki otežuje vsakdanje življenje generacije "baby boom". Torej generacije, ki ni več pri polni delovni moči in ima le malo privarčevanega denarja za varno starost. Po možnosti niso niti lastniki nepremičnine, temveč živijo kot podnajemniki. 

Spletna stran MarketWatch še poroča, da so "tradicionalne" pokojnine vse redkejše, delavci pa se morajo zanašati na prihranke, ki so si jih nabrali v delovni dobi.

Glede na raziskavo Credit Karme približno 27 odstotkov ljudi, starih 59 let ali več, nima prihrankov za upokojitev, glede na študijo Univerze v Pensilvaniji in drugih fakultet iz leta 2019, ki je analizirala populacijo brezdomcev v New Yorku, Los Angeles in Boston – število brezdomcev, starejših od 65 let, se bo kmalu potrojilo v primerjavi z letom 2017.

Eden od profesorjev z Univerze v Pensilvaniji pravi, da se bo ta znatna rast, zlasti med tistimi, starimi 65 let in več, nadaljevala do leta 2030 – po vsej državi.

In potem, po letu 2030, bi morale številke začeti upadati, ko druga polovica generacije baby boomerjev doseže svojo življenjsko dobo. Generacija, ki izhaja iz njih, je bistveno manjša, kar nakazuje manjše število starejših brezdomcev v Ameriki.

Na žalost ni natančnih podatkov o številu brezdomnih starejših odraslih v ZDA zaradi načina, na katerega ameriška vlada trenutno spremlja podatke za vse odrasle, stare 25 let in več; z drugimi besedami, odraslih ne deli na podkategorije.

Leta 2022 je Ministrstvo za stanovanja in urbani razvoj (HUD) poročalo, da je približno 582.000 Američanov doživelo brezdomstvo, kar je povečanje za približno 2.000 ljudi v primerjavi z letom 2020. To pomeni, da je med 10.000 ljudmi v ZDA 18 ljudi brezdomnih.

Težava je še večja pri manjšinah, saj ta številka poskoči na 52 brezdomnih Afroameričanov na 10.000 prebivalcev; 45 za staroselce in 109 za prebivalce pacifiških otokov (staroselci na Havajih).

Po podatkih Nacionalne koalicije za stanovanja z nizkimi dohodki je na vsakih 100 gospodinjstev z izjemno nizkimi dohodki v državi samo 36 cenovno ugodnih in dostopnih stanovanj za najem.