Za pomoč na domu lahko zaprosijo osebe, ki zaradi starosti in hude invalidnosti niso zmožne same skrbeti zase in jim svojci ne zmorejo nuditi primerne oskrbe ter nege. Namenjena je starejšim, da jim ob dodatni podpori ni treba v dom za ostarele, invalidom in drugim, ki jim tovrstna pomoč prav tako omogoča (dlje) ostati v domačem okolju.

Pomoč na domu se lahko izvaja vse dni v tednu, praviloma je lahko največ 20 ur tedensko, izjemoma se lahko ob povečanih potrebah obseg poveča za tretjino. V okviru javne službe med drugim obsega pomoč pri oblačenju ali slačenju, pri umivanju, hranjenju, opravljanju osnovnih življenjskih potreb, vzdrževanje in nego osebnih ortopedskih pripomočkov, gospodinjsko pomoč in pomoč pri ohranjanju socialnih stikov.

Večina, okoli 86 odstotkov uporabnikov pomoči na domu, je do storitve upravičena zaradi starosti. Sledijo kronično bolni in osebe z dolgotrajnimi okvarami zdravja, ki nimajo priznanega statusa invalida (približno sedem odstotkov). Nekoliko manj je oseb s statusom invalida po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb in invalidov s pravico do tuje pomoči in nege za opravljanje večine življenjskih funkcij (oboje po okoli tri odstotke). Najmanj – manj kot odstotek – je hudo bolnih otrok ali otrok s težko motnjo v telesnem ali težko in najtežjo motnjo v duševnem razvoju, ki niso vključeni v organizirane oblike varstva, so nanizali na Inštitutu za socialno varstvo (IRSSV).

Občine izberejo izvajalce in sofinancirajo pomoč

Organizacija pomoči na domu spada v pristojnost občin, ki jo tudi sofinancirajo najmanj v višini 50 odstotkov, v povprečju pa prek 70 odstotkov celotnih stroškov, so sporočili z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Občina prav tako izbere izvajalca, koncesijo lahko podelijo domovom za ostarele, centrom za socialno delo, posebnim socialnovarstvenim zavodom, drugim javnim zavodom in tudi zasebnikom, pri katerih pa je storitev praviloma dražja, ker ni sofinancirana.

Slovenske občine imajo sicer sklenjeno koncesijo oziroma pogodbo za izvajanje pomoči na domu s 75 različnimi izvajalci storitve in v okviru mreže javne službe je trenutno zagotovljena v 211 od skupno 212 občin. Ni je v Jezerskem, ker se ni nihče javil na razpis občine in prav tako ugotavljajo, da trenutno ni potrebe, so pojasnili na Inštitutu za socialno varstvo (IRSSV). So pa potrebe drugod po državi vse večje in povpraševanje praviloma presega ponudbo. Ob staranju prebivalstva v centrih za socialno delo opažajo, da je na terenu vedno večje število upravičencev, zaradi česar imajo ponekod že tudi daljše čakalne vrste.

Analize IRSSV kažejo, da izvajalci pomoči na domu ocenjujejo, da bi še najmanj 250 uporabnikov potrebovalo storitev v večjem obsegu, in obenem ugotavljajo, da bi bilo pomoči potrebnih oziroma do storitve upravičenih še najmanj 500 oseb, ki zanjo ne zaprosijo. Razlogi, zakaj ne prosijo za pomoč na domu, so različni. Najpogosteje pa naštevajo, ker si je ne morejo privoščiti, ker niti ne vedo, da jim pripada, ker jih je sram, da ne zmorejo več skrbeti zase, ker jim lahko pomagajo drugi (svojci, sosedje in prijatelji). Včasih se tudi zgodi, da se v stiski in potrebi obrnejo na druge vrste pomoči, ki je cenejša in ponuja storitve na črno.

Kako lahko upravičenec dobi pomoč na domu?

Ob potrebi po pomoči na domu se lahko upravičenec ali njegov zakoniti zastopnik obrne na center za socialno delo ali na izvajalca storitve pomoči na domu na območju svoje občine, kjer nudijo vse potrebne informacije. Najprej preverijo, ali je upravičen in določijo obseg, trajanje ter način opravljanja storitve. Sledi srečanje med upravičencem, družino in izvajalcem, zatem pa se začne izvajati pomoč na domu v dogovorjenem obsegu, so opisali na Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije.

Seznam izvajalcev je na voljo TUKAJ, kjer sta za vsako občino v Sloveniji naveden izvajalec pomoči na domu z vsemi kontaktnimi podatki in cena, ki jo mora uporabnik plačati za storitev. Cene se razlikujejo od občine do občine. "Povprečna cena ob delavnikih je ob koncu leta 2021 znašala 5,96 evra na uro. Sicer pa cene za uporabnika med občinami zelo nihajo, saj se raztezajo od 1,54 do 9,91 evra. To je ena izmed težav, na državnem nivoju je treba urediti enotno ceno storitve, saj trenutno stanje uporabnike daje v neenak položaj," opozarjajo na IRSSV.

Pod določenimi pogoji je predvidena tudi oprostitev plačila. Če upravičenec potrebuje pomoč in si je ne more privoščiti, na IRSSV svetujejo, naj se obrne na izvajalca ali center za socialno delo, kjer bodo znali svetovati glede morebitne upravičenosti do oprostitve plačila. Na centru za socialno delo mu bodo glede na materialni položaj predlagali oblike pomoči in podpore v okviru pravic iz javnih sredstev, dodatka za pomoč in postrežbo ter morebitnih drugih oblik pomoči, ki jih v lokalnem okolju ponujajo še druge humanitarne in nevladne organizacije. Po Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev je sicer plačila storitve pomoč na domu v celoti oproščen vsak upravičenec, če nima družinskih članov ali drugih zavezancev, če nima dohodkov ali če njegov ugotovljeni dohodek ne dosega meje socialne varnosti in če ne prejema dodatka za pomoč in postrežbo ali drugih dodatkov, namenjenih zagotavljanju nege in pomoči druge osebe.

Nehvaležno je presojati, kaj je dražje – pomoč na domu ali oskrbnine v domovih za starejše. Oskrbnine v domovih se gibljejo med približno 700 in 1500 evrov, odvisno od zdravstvenega stanja stanovalca in vrste namestitve (eno-, dvo- ali večposteljna soba). Pomoč na domu je na prvi pogled cenejša izbira, a zajema zgolj nekaj ur tedensko brez prehrane, nege in drugih storitev, ki jih 24 ur nudijo v domovih za ostarele. Računica, kaj se bolj izplača, je odvisna od posamičnega primera in ni zgolj v denarju. Večina ostane doma, dokler lahko in se odloči za odhod v dom, ko resnično ne more več ostati v domačem okolju. Namreč od doma ni lahko oditi, kajti ko greš v dom za starejše, je praviloma dokončno. Vnovičnega povratka domov po večini ni.