Evropa podaljšuje delovno dobo: Danska uvaja upokojitev pri 70 letih, kako bo drugje?

Danski parlament je 22. maja 2025 sprejel zakon, ki določa postopno zvišanje upokojitvene starosti. Vsi državljani, rojeni po 31. decembru 1970, bodo lahko šli v pokoj šele pri 70 letih. Trenutna starost za upokojitev je 67 let, do leta 2030 pa naj bi se dvignila na 68, in nato do leta 2035 na 69 let.

Premierka Mette Frederiksen je že lani poudarila, da bo reformo morda treba ponovno oceniti, ko bo mejo 70 let dosegla večina prebivalstva. Zakon podpira 81 poslancev, 21 jih je bilo proti.

Podatki OECD kažejo, da se zakonsko določene upokojitvene starosti po Evropi močno razlikujejo. Nekateri se lahko upokojijo pri 60, drugod pa delajo še po 67. letu. Ključno vprašanje: ali bodo druge države sledile danskemu modelu?

Nemčija je že začela razpravo. Bernd Raffelhüschen, nekdanji svetovalec nemške vlade, opozarja, da če želijo ohraniti pokojninski sistem, morajo v Nemčiji upokojitveno starost kmalu zvišati na 70 let.

Po njegovih podatkih bo do leta 2035 vsako leto iz trga dela izstopilo milijon ljudi, kar bo znatno obremenilo mlajše generacije z višjimi prispevki.

Glede financiranja pokojninskih sistemov obstajata dve šoli mišljenja, poimenovani po svojih teoretikih oziroma začetnikih: socialna zakonodaja kanclerja Otta von Bismarcka iz 19. stoletja in Beveridgeov model, oblikovan v 40. letih 20. stoletja.

Ta model predstavlja sistem socialnega varstva, ki ščiti celotno prebivalstvo in se financira iz davčnih prihodkov. Temelji na izračunih britanskega ekonomista Williama Henryja Beveridgea, ki je takrat pripadal liberalni parlamentarni skupini v britanskem parlamentu.

V nasprotju s tem Bismarckov model predvideva sistem zavarovanja, v katerem delavci in delodajalci plačujejo prispevke. Preprosto povedano, gre za medgeneracijsko solidarnost v sistemu, kjer delovno aktivno prebivalstvo s svojimi prispevki financira upokojence.

Primerjava pokojninskih sistemov v Evropi je mogoča le v omejenem obsegu, ker v več državah obstaja mešanica Bismarckovega in Beveridgeovega modela. Poleg tega se številne podrobnosti razlikujejo od države do države. Slovenija temelji predvsem na Bismarckovem modelu, kar pomeni, da jo staranje prebivalstva še posebej močno prizadene.

Evropa se sooča z drastičnim staranjem prebivalstva. Ljudje živijo dlje, rodnost pa ostaja nizka. Vedno več je upokojencev, vedno manj pa tistih, ki plačujejo prispevke – to so ljudje, ki delajo in plačujejo v socialno zavarovanje. Poleg tega upokojenci zaradi podaljševanja pričakovane življenjske dobe živijo dlje – zato pokojnino prejemajo dlje.

To vodi v vse večje breme pokojninskih skladov, ki se financirajo s tekočimi plačili. Posledica je: bodisi stalna rast prispevkov za pokojninsko zavarovanje bodisi stagnacija pokojnin, ki potem ne bi mogle več slediti inflaciji.

To pomeni:

- Več upokojencev prejema pokojnino,

- manj ljudi plačuje prispevke,

- povečuje se pritisk na pokojninske blagajne.

Rezultat? Dilema med višjimi prispevki, nižjimi pokojninami ali podaljšanjem delovne dobe.

Za mnoge je ideja zgodnje upokojitve privlačna – več časa za družino, zdravje in hobije. Vendar pa številni po 65. letu še vedno delajo, pogosto zaradi nizkih pokojnin.

To velja tudi za razvite države, kot so Japonska, Švedska in Nova Zelandija, kjer je delež delovno aktivnih starejših visok. Razlog? Finančna negotovost, želja po družbeni vključenosti ali oboje.

Če se bodo danski, nemški in skandinavski modeli izkazali za uspešne, lahko pričakujemo pritisk EU na članice, da sledijo enakim smernicam – tudi pri usklajevanju pokojninske politike.

Zvišanje upokojitvene starosti na 70 let morda danes zveni radikalno, a glede na demografske in gospodarske napovedi je to morda edina vzdržna rešitev. Države, kot sta Danska in Nemčija, že orjejo ledino.

Viri: DW – Deutsche Welle, OECD Data, Danish Parliament Official Portal, Reuters