Najbolj drzna upokojitvena ideja desetletja doživela 'brodolom'

Do nedavnega se je zdelo, da je projekt Villa Vie Odyssey ena najbolj nenavadnih in privlačnih alternativ klasični upokojitvi. Potniki so prodali svoje domove in s prihranki kupili 'dom na morju', s katerim bi več let neprekinjeno potovali okoli sveta. Toda pred dnevi se je zgodba o sanjskem življenju na križarki nepričakovano ustavila v Kambodži, ko je podjetje potnikom sporočilo, da morajo v zgolj nekaj urah spakirati svoje stvari in zapustiti ladjo.

Po podatkih podjetja in lokalnih oblasti je bilo na ladji okoli 203 potnikov in 156 članov posadke. Večina potnikov je bila upokojencev ali oseb, ki delajo na daljavo in so življenjski slog na ladji izbrali kot dolgoročno rešitev.

Podjetje Villa Vie Residences je kupilo nekdanjo križarko Braemar in jo preuredilo v plavajočo stanovanjsko skupnost. Koncept je bil preprost: namesto rezervacije križarjenja za nekaj tednov si kupiš ali najameš kabino in na ladji več let dejansko živiš.

Projekt je namreč obljubljal približno 3,5 leta neprekinjenega potovanja, obisk več kot 400 pristanišč, 147 držav, stalno bivališče na morju, zdravstveno oskrbo, restavracije, bare, coworking prostore in druge storitve za prijetno bivanje na križarki.

Ladja je po večmesečnih zamudah iz Belfasta končno odplula jeseni 2024. Že začetek so zaznamovale tehnične težave in certificiranje, zaradi katerih je bil odhod prestavljen za več mesecev.

Cene nakupa kajute in vstopa na ladjo so bile visoke, vendar za nekatere upokojence in premožnejše posameznike še vedno primerljive z življenjem v večjih mestih.

Podjetje je ponujalo trajno rezidenco za okoli 120.000 dolarjev (dobrih 107.000 evrov), petletno rezidenco od približno 60.000 dolarjev (slabih 54.000 evrov), premium pakete v vrednosti nad 230.000 dolarji (206.000 evrov), posebne življenjske pakete, tako imenovane all inclusive storitve pa celo za okoli 350.000 dolarjev (315.000 evrov).

Nekateri mediji poročajo, da so se cene kabin gibale od približno 120.000 do 440.000 dolarjev (do slabih 400.000 evrov), odvisno od velikosti in lokacije na ladji.

Mesečni najem kabine naj bi znašal okoli 3500 dolarjev (3145 evrov).

Za številne potnike to ni bila turistična izkušnja, temveč resna življenjska odločitev. Več stanovalcev je javno povedalo, da so prodali svoje hiše, avtomobile in večino premoženja ter se preselili na ladjo.

Med najbolj znanimi prebivalci ladje sta bila Lanette Canen in Johan Bodin, ki sta svoje življenje na križarki dokumentirala na priljubljenem YouTube kanalu Living Life on a Cruise. Da bi si lahko privoščila novo življenje na morju, sta prodala svoje podjetje in kupila kabino na ladji za približno 100.000 dolarjev, nato pa vsak mesec plačevala še okoli 3.500 dolarjev stroškov vzdrževanja. Namesto klasične upokojitve sta izbrala potovanje okoli sveta, na katerem naj bi preživela več let.

Po dveh letih življenja na ladji ju je novica o prekinitvi plovbe močno prizadela. Kot sta povedala za medije, nista izgubila le potovanja, temveč tudi skupnost in dom, ki sta ga ustvarila na krovu. "Težko je bilo predelati novico, medtem ko sva pakirala svoje življenje in se poslavljala od kraja, ki sva ga vzljubila," je dejala Lanette. Čeprav so med potniki že dlje časa krožile govorice o finančnih težavah podjetja, ju je dejstvo, da sta morala ladjo zapustiti v le nekaj urah, vseeno šokiralo.

Še bolj dramatična je zgodba ameriškega para Randy Cassingham in Kita Cassinghama, ki sta zaradi življenja na križarki prodala svojo po meri zgrajeno sanjsko hišo v Koloradu, avtomobile in skoraj vse premoženje. Za kabino na ladji naj bi odštela med 370.000 in 380.000 dolarji, njuni mesečni stroški pa so znašali približno 7.000 dolarjev. Ladja ni bila dopust, ampak njun novi dom.

Randy je še pred časom govoril, da se z ladje ne namerava nikoli več izkrcati. "Zgradila sva svojo sanjsko hišo in pričakoval sem, da bom tam umrl, a usoda je očitno imela drugačne načrte," je dejal. Ko je podjetje v Kambodži nenadoma ustavilo projekt, sta ostala brez doma. "Nimava doma, kamor bi se lahko vrnila," je povedal po izkrcanju. Kit pa je za ameriške medije priznala, da ne pričakuje, da bo denar, vložen v kabino, še kdaj dobila nazaj.

Leta 2024 je ladja več mesecev čakala na potrebna dovoljenja in certifikate. Nekateri potniki so tedne in mesece živeli v hotelih v Belfastu ter čakali na začetek plovbe.

Pravi finančni problemi pa so se pojavili leta 2026, ko so zaradi zaostrenih političnih razmer začele rasti cene goriva.

Podjetje namreč navaja, da so se stroški goriva dramatično povečali. Povprečni mesečni strošek goriva na kabino naj bi se zvišal s približno 1.800 dolarjev na med 6.000 in 8.000 dolarjev, kar pomeni več kot 300-odstotno rast.

Zato so, da bi zmanjšali porabo, upočasnili plovbo, podaljšali bivanja v pristaniščih, spreminjali itinerar. A vsi ti ukrepi niso bili dovolj.

Pred dnevi je vodstvo podjetja potnikom sporočilo, da se poslovni model ne izide več. Kmalu je sledilo obvestilo, da morajo zapustiti ladjo. Po pričevanjih potnikov so dobili približno sedem do osem ur časa za izselitev.

Ladja je zasidrana v pristanišču Sihanoukville v Kambodži. Potniki so pričakovali le kratek postanek pred nadaljevanjem poti proti Vietnamu, nato pa naj bi sledile Indija, Južna Afrika, Brazilija in Avstralija.

Podjetje je potnikom napovedalo pomoč pri iskanju začasne hotelske nastanitve, lokalne prevoze, 60-dnevno obdobje za prestrukturiranje in iskanje kapitala.

Glede na javno dostopne informacije pa podjetje potnikom ne krije letalskih vozovnic za vrnitev domov. Če želijo potniki zapustiti Kambodžo, morajo stroške poti večinoma kriti sami.

Vodstvo družbe poudarja, da že nekaj časa išče nove vlagatelje in možnosti dokapitalizacije, vendar obenem priznava, da uspešen razplet ni zagotovljen.

To je trenutno največje odprto vprašanje. Za zdaj ni javno objavljenega načrta, kako bodo obravnavali kupce celotnih rezidenc, ljudi, ki so kupili dosmrtne pakete, tiste, ki so vplačali za bivanje na ladji za prihodnja leta.

Če bo podjetje uspešno pridobilo svež kapital, bi se ladja teoretično lahko vrnila v promet. Če pa bi sledil insolvenčni postopek ali stečaj, bi se potniki lahko znašli med upniki podjetja, kar bi pomenilo dolgotrajne postopke in negotov izkupiček.

To pa pomeni, da so mnogi ostali sedaj brez vsega.

Zgodba križarke Odyssey je še eden od opomnikov, da tudi najbolj privlačni življenjski projekti vsebujejo velika tveganja. Vsi, ki so zakupili storitve in bivanje na ladji, niso kupili le turistične storitve. Veliko jih je dejansko zamenjalo svoje stanovanje za poslovni model mladega podjetja, katerega dolgoročna finančna vzdržnost še ni bila preizkušena. Ko so se razmere na energetskih trgih spremenile, se je izkazalo, da je bilo tveganje precej večje, kot so mnogi pričakovali.