Avtomat so Nemci postavili na enega glavnih berlinskih trgov; potem ko so nič hudega sluteči potrošniki vanj vstavili zahtevana dva evra, pa so namesto majice videli videoposnetek, ki prikazuje, v kakšnih razmerah so lahko tako poceni oblačila narejena. Prikazali so se posnetki, v katerih množica žensk in celo otroci šivajo in šivajo v veliko prevročih halah skoraj brez odmora. Avtorji projekta Modna revolucija želijo, da bi se potrošniki na ta način zdrznili in se vprašali, ali še želijo kupiti oblačila, če vedo, da so izdelana v nehumanih razmerah.

"Spoznajte Manisho, eno od milijonov deklet, ki te majice izdelujejo za tako malo kot 13 centov na uro vsak dan po 16 ur. Si še vedno želite kupiti to majico za 2 evra?" povedo v videoposnetku, ki si ga lahko ogledate na dnu strani. "Ali bi ta denar raje donirali?" Večina se je odločila za slednje, kar po mnenju avtorjev, ki so to vzeli za nekakšen socialni eksperiment, pomeni, da si ljudje sicer želimo kupovati poceni, da pa nam hkrati je mar in si ne želimo, da bi nekdo na drugem koncu sveta zaradi tega delal v razmerah, ki niso humane. "Radi bi začeli modno revolucijo," pravijo.

Kot piše Forbes, je še petdeset let nazaj 95 odstotkov oblačil, ki so jih kupili Američani, bilo tudi izdelanih v ZDA. Danes je takšnih manj kot 4 odstotke. Podobno je v Evropi. Zaradi tega se nam to, v kakšnih razmerah je naše oblačilo narejeno, zdi vse bolj abstraktno vprašanje, ki mu ne posvečamo več veliko pozornosti. Tudi, ko se zgodi tako huda nesreča, kot se je v Bangladešu zgodila pred dvema letoma, ko je v nesreči, ki se je zgodila v tovarni tekstila, umrlo 1129 ljudi. Poleg tega so oblačila postala nekaj minljivega, kar se hitro odvrže in se niti ne ponosi. Američani so izračunali, da v povprečju zavržejo 30 kilogramov oblačil na leto, od tega je 20 odstotkov nenošenih. Da bi opozorili, kako nesmiselno je to, so 24. aprila na družabnih omrežjih ljudje objavljali fotografije, kako nosijo oblačila narobe oblečena. Med njimi je bila tudi modna oblikovalka Stella McCartney.