Podjetni najstnik James Maxey iz Kirklingtona v bližini Nottinghama sredi Anglije je pri 13 letih iz hobija začel saditi buče. Tiste oranžne, velike, primerne za rezljanje strašnih podob za noč čarovnic. Doma imajo kmetijo, in namesto da bi kot njegovi vrstniki igral videoigre, je svoj čas preživljal na polju, kjer je skrbel, da njegove bučke lepo rastejo. Buče je nato prodajal sošolcem, prijateljem in sorodnikom in si tako prislužil dodatno žepnino. Iz leta v leto je bilo na njegovi njivi vse več buč in po sedmih letih je posel zrasel do te mere, da se zdaj družina pretežno ukvarja le s tem.

Vse se je začelo leta 2012 na majhnem polju blizu prodajalne na domači kmetiji. James je potrpežljivo čakal, da so si stranke izbrale svojo bučo in ga poklicale, da jo odreže. "Začel sem pri 13 v bližini prodajalne na kmetiji, na majhni polhektarski njivi s približno 200 bučkami na njej, ki sem jih prodajal svojim sošolcem. Vsako leto sem posadil več in več in zdaj imam približno pet ali šest hektarjev," pravi James. Z leti je njegov hobi prerasel v festival "P .. P .. Pick up a Pumpkin" (P .. P .. Poberi svojo bučo), ki obiskovalcem poleg buč vsak oktober ponuja tudi številne aktivnosti in doživetja na kmetiji, seveda vse v luči bučk in noči čarovnic.

Ob podpori staršev je tako ustvaril največjo farmo buč na Otoku. Vsako jesen na kmetiji zraste okoli 25.000 buč, vsak oktober pa družinsko kmetijo v Kirklingtonu obišče več kot 100.000 obiskovalcev, ki lahko izbirajo med 20 različnimi vrstami buč – od bradavičastega škrata do pepelkine kočije, kot je posamezne vrste poimenoval sam.

19-letnik zdaj zaposluje 35 ljudi, ki skrbijo za buče in obiskovalce. Ti lahko med obiskom naberejo poljubno število buč in jih ob odhodu plačajo glede na velikost izbranih pridelkov – od dva funta (2,3 evra) za najmanjše do 10 funtov (11,6 evra) za največje buče. Zaradi zelo fotogeničnega prizora dolgih vrst oranžnih buč pa nekateri obiskovalci kmetijo le obiščejo in posnamejo kakšno fotografijo.

Kot pravi James, posel tako cveti, da vsako leto komaj dohajajo povpraševanje. Da se je lahko povsem posvetil poslu, je pri 16 letih šolo obesil na klin. "Vedno sem si želel biti zunaj in nikoli nisem mogel sedeti v učilnici," pravi Maxey. Na kmetiji je večino časa na zraku in ves čas v stiku z obiskovalci, ki jih po polju zapelje tudi s svojim traktorjem. 

Največja ironija v celotni zgodbi pa je, da James v resnici sploh ne mara buč.