Ravno sem končala telefonski klic s sestro, ki me je poklicala za nasvet, kaj naj za dedka Mraza kupi trem nečakom – mojima sinoma in hčerki. V naši družini se namreč z vsemi posvetujemo pred decembrskimi nakupi – poleg sestre še s svakinjo ter babicami in dedki. Da ni vsega preveč, da so darila "pametna", uporabna in predvsem ne predraga. Zgornja omejitev je 10 evrov po obdarovancu za otroka (več je lahko zgolj za knjigo), česar pa se predvsem stari starši težko držijo. Odrasli se ne obdarujemo; naša družina raje vsako leto nameni 200 evrov za dobrodelno organizacijo.

Starejši sin napiše pismo dobrim možem, mlajša dva narišeta svoje želje. Največ pet, pri čemer jih opozorim, da Miklavž, Božiček in dedek Mraz lahko včasih tudi izberejo kaj drugega, če ocenijo, da je tako bolje zanje. Zato, da ni razočaranj, če je pod drevescem kaj drugega. In hitro so lahko razočarani, ker je decembra vsega preveč. Izračunala sem, da moji otroci zadnji mesec v letu skoraj vsak dan dobijo po eno darilo. No, recimo več kot 20. Pet od domačih. Enega od Miklavža v cerkvi, ki je vsakemu podaril knjigico in vrečko domačih piškotov. Službeni dedek Mraz jim je prinesel igrače in knjigice, medtem pa še čakamo občinskega, ki se praviloma vsako leto opremi z bogatimi darili. Pa še obiski, ki jih je pri naši hiši decembra ponavadi več, skoraj vedno prinesejo kaj malega za otroke.

Preveč. V osemdesetih in devetdesetih letih, ko sem bila sama otrok, je bilo zelo drugače. Bolj skromno, nepretirano, umirjeno. Dedka Mraza smo videli enkrat na mestnem trgu in ni delil posebnih daril (tako kot danes). Vsak otrok se mu je lahko usedel v naročje in mu je zaupal skrite želje, sicer pa smo peli, rajali in se veselili bombonov od snežink. Pri nas doma nismo priznavali Miklavža, Božiček je takratno Jugoslavijo samo preletel v širokem loku in se ni ustavljal na njenem ozemlju. 1. januarja zjutraj naju je s sestro pričakalo po eno darilo za vsako od staršev. Kupili so nama knjige, barvice, zvezke in mandarine, pri babici so bile pod smrečico tradicionalno debele zimske dokolenke in čokolada. V resnici nič razkošnega. No, samo enkrat sva za novo leto dobili nove smučke in sva skoraj umrli od veselja. Ampak oče in mama sta nama jih kupila, ker sva stare prerasli in sva jih potrebovali (in ne, ker sva si jih zgolj želeli).

Bolj kot novoletnih daril se spominjam, da smo vsako novo leto preživeli na smučarskih počitnicah v Bohinju. Čez dan smo smučali, popoldne in zvečer smo se družili v koči, kjer je bilo tudi veliko drugih družin in otrok. Ravno moj oče se je našemil v dedka Mraza, da je tako preoblečen na silvestrski večer pozdravil vse otroke, zbrane v sobi za druženje. Pogovarjali smo se in ni nam bilo dolgčas, čeprav ni bilo niti pametnih telefonov niti tablic ... ali pametnih ur, za katero me je letos rotil moj petletnik, ki sploh še ne zna razbrati časa z nje. Končno smo bili spet vsi na kupu – oče, mama in midve s sestro. Lepi spomini, luštno je bilo.

Lepega praznovanja veselega decembra so se po mojem mnenju domislile vzgojiteljice srednjega sina v našem vrtcu. Skupaj z otroki so izdelale velik adventni koledar in vsak otrok si je izbral svoj dan, na katerega so izpolnile njegovo željo. Izdelovali so na primer snežinke iz papirja in si spekli pico za kosilo. Igralnico so celo spremenili v kino dvorano, si pripravili kokice in ledeni čaj, izdelali vstopnice in si za nagrado ogledali božični risani film. Brez materialnih daril, šlo je za veselje, druženje, srečo v otroških očeh. Upam si napovedati, da si bo marsikateri otrok prej zapomnil svoj dan želja kot vsa darila, ki jih bo prejel. Neprecenljivo.

Moji otroci – in tudi mi odrasli – imajo vsega preveč in v bistvu sploh ne potrebujejo decembrskih daril. Verjetno niso edini. Po eni strani mi je žal, da se ne znajo ničesar več iz srca razveseliti, po drugi strani sem hvaležna, ker jim lahko veliko nudimo. Mnogi namreč nimajo. Zadnjič mi je dobrodelnica med intervjujem zaupala, da je "veseli" december za številne v resnici najbolj grozen mesec v letu. Da, prav ste prebrali. Predstavljajte si denimo mamico, ki mora otrokom razložiti, zakaj jim Božiček ni ničesar pustil pod smrečico, in babico, ki bi tako rada kaj kupila vnukom, pa ne more ... ker nima niti za hrano.

Da, lahko je zelo hudo. Zato hočem, da se moji otroci zavedajo svoje sreče, da so hvaležni. Vsako leto ob koncu leta stopimo čez cesto do sosede in vplačamo članarino za dobrodelno organizacijo. Vsakič sledijo vprašanja, zakaj, in razložim jim, da so tudi v Sloveniji lačni, da nimajo dovolj za obleči, da jih zebe, da nimajo igrač in sladkarij ... da ne bodo dobili nobenih daril. Povem jim, da moramo pomagati, če le lahko. Pri starejšem se mi počasi obrestuje – vse pogosteje se zahvali, ima odnos do sočloveka, opazi stiske in skuša pomagati. Čeprav za zdaj samo s pismom podpore, ampak pri njegovi starosti je po mojem mnenju že veliko vredna vsaj prijazna gesta.

Prihodnji teden so počitnice in tudi mi bomo malo več skupaj doma. Namenila sem se otroke prepričati, naj naredijo prostor za nova darila, ki so jih ali jih še bodo prejeli do konca leta. Pregledali bomo, katere igrače bi lahko morda podarili dalje, ker jih več ne potrebujejo. Zagotovo se jih bodo kje zelo razveselili.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.

Si želite aktualne novice prejemati tudi na elektronski naslov? Potem se prijavite na Cekinove e-novice!