Pretekli četrtek smo imeli starši otrok drugega razreda družinsko druženje v šoli. Otroci so nastopali v igri "Srečni ježek", v katero so vpletli tako imenovanih "8 krogov odličnosti". Gre za projekt v sklopu predavanj "Tanka črta odgovornosti" in osem krogov odličnosti sestavljajo: odgovornost, govori z dobrim namenom, predanost, fleksibilnost, integriteta, napake vodijo k uspehu, uravnoteženosti, in to je to. Moj sin je razumevanje pojmov med drugim opisal z besedami: odgovornost – da berem, da naredim domačo nalogo in da pomagam doma, napake vodijo k uspehu – na primer, ko kaj naredim narobe, sam popravim napako, in integriteta – da se ne lažemo in da delamo, kar govorimo. Ponosna sem nanj.
| Sem "lena" mama. Ko mi šestletni sin pove, da je žejen, mu odgovorim: "Ja ... in?" Takrat ve, da od njega pričakujem, da si vzame kozarec in si sam natoči vodo iz pipe. Prepričana sem, da mora otrok sam narediti vse, kar zmore, in po mojem mnenju je treba zgodaj začeti spodbujanje k samostojnosti, odgovornosti in delovnim navadam. Že, ko so malčki v vrtcu. |
Tri imam – sedemletnika, šestletnika in skoraj triletnico. Veliko dela je že samo z njimi, kaj šele po stanovanju. Zato od njih pričakujem, da bodo tudi oni doma delali. Skoraj vedno zložijo posodo iz pomivalnega stroja, odnesejo oblačila v predale, pobrišejo mizo po jedi. Igrače morajo za seboj pospraviti že od malih nog, zadnje čase skupaj pospravimo kopalnico in najstarejši sam odnese smeti v smetnjak. Starejša sinova posesata ter pobrišeta prah in po tleh. Marsikaj delamo skupaj, a veliko zmorejo in morajo narediti sami. Do zdaj mi je uspelo, da brez opominjanja pospravijo krožnike in kozarce za seboj, da skoraj vedno pospravijo igrače, ko se nehajo igrati, da ob prihodu domov zložijo čevlje v omaro in da obesijo bunde na obešalnik.
| Vsem trem pomagam, ko vidim, da resnično potrebujejo mojo pomoč, sicer pa jih spodbujam k samostojnosti. Zavedam se, da bom morala najmanj 1000-krat reči, naj za seboj pospravijo čevlje, enkrat pa jih bo nato pospravil sam od sebe. |
Čeprav ne pospravijo po mojih merilih ter bi brez mojih malih "pomočnikov" lahko veliko več, hitreje in bolje naredila sama, vztrajam, da doma tudi oni delajo. Prvič, da sploh vidijo, kaj vse je treba narediti, drugič, da se naučijo delovnih navad, in tretjič, da bodo sami znali živeti, preživeti in tudi videti delo. Nimamo seznama opravil, čeprav zadnje čase precej razmišljam, da bi vseeno uvedli rutino, morda urnik hišnih opravil. Tako bi jim morda prišlo v navado, da je četrtek popoldne čas za čisto kopalnico, ker se (seveda) večkrat upirajo. Ampak vztrajam. Razložim jim, da ne bodo imeli čistih oblačil, če jih ne bodo pospravili, da ne bodo imeli skodelice in krožnika, če jih ne bodo zložili iz pomivalnega stroja, in da se tudi njim ne bo prijetno umivati v umazani kopalnici.
| Ne nagradim jih za opravljeno delo, jih pa pohvalim in jim povem, da sem ponosna nanje. Nagrade imam prihranjene za nekaj zelo posebnega. Ko je denimo starejši sin sredi novembra opravil bralno značko, si je lahko izbral popoldne po lastnih željah samo z nama brez bratca in sestrice. Šli smo na pico, na sprehod in v kino. |
Želim, da so odgovorni in da sprejmejo odgovornost za svoja dejanja
Poleg delovnih navad jim skušam vcepiti odgovornost, saj se mi zdi pomembno. Starejši sin je bil lani zraven, ko so zmerjali starejšega otroka. Ko sem izvedela, sem se najprej pogovorila z njim, nato pa sem zahtevala, da se mu gre opravičit. Čeprav izredno nerad, mu je na koncu vendarle izrekel, da mu je žal, da se opravičuje in da se z njegove strani ne bo ponovilo. Verjamem in upam, da ne bo nikoli več mirno gledal ali celo sodeloval pri kakršni koli vrsti nasilja – tako besednega kot telesnega.
Nekaj moram delati prav. Ponosna sem, ker starejši večinoma naredi domačo nalogo v podaljšanjem bivanju ter ker doma sam od sebe vzame knjigo v roko in opravi domače branje. Pri urejanju šolske torbe, zvezkov in peresnice še močno šepa, ampak se po opozorilu potrudi. Dogovorjeni smo, da naj se učiteljici opraviči, če kaj pozabi za šolo, in da naj zamujeno nadoknadi prihodnjič. Niti na kraj pameti mi ne pade, da bi za njim naknadno v šolo prinesla doma na pultu pozabljeni zvezek, v katerem je vadil male pisane črke. Pozabil ga je on, ne jaz.
| Normalno in za pričakovati je, da bodo otroci delali napake. Mi starši jim moramo razložiti, da je delati napake človeško, da se iz napak učimo. Da ni nič zelo hudega, če so storili napako. Nato jim moramo pojasniti, kako jo lahko popravijo. Sami. Ne mi namesto njih. Mi jim lahko samo razložimo, kaj in zakaj je nekaj prav, in jim morda nakažemo pot, kako bi se lahko napaki izognili ali jo lahko na koncu koncev popravili. Na njih pa je, da to storijo, saj so tudi napako sami storili. Nismo je storili mi. Tudi svojo šolo smo že naredili, zdaj je na njih, da delajo svojo. Tako kot bo na njih, da bodo hodili v službo in se trudili po svojih najboljših močeh. Zato, da bodo znali (pre)živeti. |
Zavedam se, da so otroci različni. Eni so bolj delavni in urejeni kot drugi. Moj najstarejši se bo recimo s težavo nečesa lotil, a ko se bo, bo opravil res natančno. Mlajši sin se bo sicer prej nečesa lotil, a vendar bo prišel do cilja z linijo najmanjšega odpora in rezultat bo bolj "tako, tako". Pri skoraj triletni hčerki opažam, da že zdaj zmore in naredi veliko več in bolje, kot sta fanta pri njenih letih. Približno tako bo verjetno tudi, ko bodo odrasli. Na meni (in ne na učiteljicah in vzgojiteljicah) pa je, da poskrbim, da bodo zrasli v odgovorne, samostojne in delovne ljudi. In da bodo sami znali popraviti napake.
Treba jih je pripraviti na neizprosno konkurenco
Vem, da v Sloveniji ogromno mladih živi s starši, ki jih financirajo ali vsaj sofinancirajo. Študirajo, delajo (malokrat oboje). Imajo nizke dohodke ali so brezposelni in ob večjih nakupih jim po svojih močeh pomagajo starši. Razumljivo in verjetno bi bilo drugače, če bi imeli boljše finančno zaledje. Jaz denimo nisem preveč računala na finančno pomoč staršev. Spominjam pa se, kako mi je mama vedno govorila, da je treba živeti v okviru svojih zmožnosti. "Ne moreš zapraviti več, kolikor imaš," je poudarjala. Prijelo se me je in to govorim tudi mojim otrokom.
Ampak – roko na srce – danes so drugačni, bolj zahtevni časi. V moji mladosti je bilo po že končanem študiju veliko zaposlitev na študentske napotnice, čeprav v resnici nismo bili več študenti, ali na "prekarne" pogodbe. O redni zaposlitvi pred 28 letom nas je večina lahko samo sanjala, plače so bile nizke in delovna doba nam ni tekla. Danes je veliko mladih brez službe, če jo že imajo, jih malo plačajo. Poslovni svet je neizprosen, konkurenca je večja kot kdaj koli. Tudi zato je tako zelo pomembno, da otroke pripravimo na življenje. Da se bodo znašli v resničnosti brez nas. Upam, da nam bo uspelo.
Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.
Si želite aktualne novice prejemati tudi na elektronski naslov? Potem se prijavite na Cekinove e-novice!
Komentarji (1)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV