Ste že kdaj srečali starša, ki vam je ponosno razlagal, kako njegov štiriletni otrok že zna brati in pisati? Nato pa pri otroku opazite, da ne obvlada osnovnih življenjskih veščin. 

Številni starši so namreč prepričani, da je zgodnje pisanje in branje, celo računanje, znak, da so njihovi otroci nadarjeni geniji, ki bodo kasneje v življenju poželi niz uspehov. Da bodo srečni, uspešni, zadovoljni in premožni. 

A pozor! Številne raziskave so pokazale, da temu ni čisto tako. Raziskovalci so odkrili, da je tisto, kar otrok obvlada, ko je star pet let, pokazatelj uspeha v kasnejših letih. Raziskava, ki jo povzema spletna stran Business Insider, je bila objavljena leta 2015 in je pokazala, da so socialne in čustvene veščine tiste, ki bodo vašega otroka popeljale na pot uspeha. 

Raziskovalci dveh ameriških univerz so najprej opravili pogovore z vzgojitelji v vrtcih, in sicer so jih spraševali, kako dobro znajo otroci prisluhniti drugim, jih razumeti, ali znajo čustvovati z njimi ter tudi ali znajo z vrstniki poiskati rešitev za določeno težavo. Ko so bili ti otroci že mlajši odrasli, so jih raziskovalci znova vzeli "pod drobnogled". Ugotovili so, da so bili tisti, ki so že v otroštvu pokazali socialne in čustvene veščine, uspešnejši - študirali so, imeli urejeno življenje, imeli so močno mrežo iskrenih prijateljev, bili so zadovoljni in podobno. 

Na drugi strani pa so otroci, ki so že v vrtcu pokazali težave v sodelovanju z drugimi, poslušanju (ne uboganje, temveč zmožnost prisluhniti in razumeti drugega), reševanju konfliktnih situacij in podobno imeli manj možnosti za dokončanje srednje šole. Zaznali so tudi več težav z zakonom in tudi težav z odvisnostjo. 

Veščine, ki se jih lahko naučimo

Zanimivo pa je dejstvo, da se teh veščin lahko naučimo. Številni starši sicer menijo, da se jih bo otrok naučil v vrtcu ali šoli, a to ne drži. Socialnih in čustvenih veščin se otrok uči doma. Starši so tisti, ki morajo otroka opremiti s tem pomembnim znanjem. A na žalost je velikokrat tako, da tudi sami starši ne obvladajo osnovnih veščin. V tem primeru bi se lahko dovzetni in odprti straši odločili, da se jih naučijo skupaj z otrokom. 

Gre za to, da otroka naučite prepoznati čustva: če triletnik doživi napad besa, s tem ni nič narobe, le razložiti mu morate, kaj se z njim dogaja in kako se to čustvo poimenuje. Razložite mu, kaj lahko takrat čuti v telesu - kot da bo eksplodiral (a ne bo), kot da izgublja oblast nad svojim telesom (a ne bo je izgubil, če se bo tega zavedal), kot da ga obliva vročina (to je popolnoma normalno) in podobno. In spet: številni starši bodo rekli, da se tako majhen otrok ne more naučiti teh stvari. A treba se je zavedati, da gre za proces učenja. Ta bo trajal dolga leta. Pomembno je, da začnete zgodaj in da ste vztrajni. In kar je najpomembnejše: ne podcenjujte otrok. Že eno leto star otrok lahko razume, kaj je žalosten izraz na obrazu, ali izraz bolečine ...

► Z besedami opišite otrokovo čustvo: "Zdi se mi, da si žalosten. Vidim, da si zelo jezna." Nato pa pustite, da spregovori otrok. Večina jih pri tem potrebuje varen prostor v vašem naročju. Pokažite empatijo, glejte otroka v oči, med govorjenjem ga ne prekinjajte, povejte mu, da ga razumete ... Nikar mu ne pridigajte in ne obsojajte ga. Prav tako ga ne kaznujte. 

►Ne ponižujte ga: otroku ne govorite "Umiri se, saj ni nič takega." S tem si boste zaprli pot do njega, on pa se bo sramoval svojih čustev in bo popolnoma zmeden. Če njegovih čustev ne razumete, ker menite, da pretirava, potem je bolje, da ste tiho in le poslušate. Otroci drugače doživljajo stvari.

► Čustev se učite skozi igro: kakšen je jezen obraz in telo? Kakšen si, ko si vesel? Gre za veščino prepoznavanja čustev, in sicer ne le lastnih, temveč tudi tujih. 

► Pustite jih, da doživijo tudi neprijetna čustva: zdravo je, da otrok začuti dolgčas, jezo, žalost, strah ... Ne skušajte mu ta čustva vzeti ali ga ves čas ščititi od njih. A bodite tam za njega, ko jih doživlja. Pokažite mu, kako se spopasti s takimi čustvi. Gre za neprijetna čustva, ki se bodo pojavljala skozi celo življenje. Zato je tako pomembno, da vemo, kaj naj počnemo z njimi. 

► Popravite obnašanje in ne čustva: otrok ima napad besa. Začne brcati, razbijati, kričati ... Biti jezen, celo besen, ni nič napačnega. Napačno je le obnašanje. Torej: otroku povejte, da je lahko jezen, a da vas pri tem ne sme na primer žaliti. Vztrajajte, da je sam odgovoren za svoja dejanja ter da se vedno lahko odloči, kako bo ravnal.

Zaključek

Zavedajte se, da ne bo šlo čez noč. Popolnoma normalno je, da imajo majhni otroci določene "izpade". Ni pa normalno, da vi, kot starši, teh dejanj primerno ne naslovite. To je vaša naloga - vzgajati, poučevati, pokazati z zgledom, nasloviti otrokova čustva in dejanja. Le tako bo vaš otrok uspešen v življenju. In ne gre le za dobro zaposlitev in premoženje. Gre za mir, ki ga bo čutil v sebi. Otrok se bo lažje spoprijemal s šolskim sistemom, neuspehi in vsemi preprekami, ki mu bodo stale na poti.

Obstajajo pa tudi osebe, ki imajo določene težave. Če menite, da je med njimi tudi vaš otrok in da sami ne boste zmogli, potem prosite otrokovega pediatra, naj vas usmeri na pravi naslov.