Za avtoritarne starše je značilno, da imajo radi nadzor in postavljajo zelo stroga in toga pravila. Če otrok pravila krši ali jih ne upošteva, ga navadno kaznujejo. Namesto da bi otroku razložili pravilo "vzrok-posledica", pogosto uporabljajo stavek "ker sem jaz tako rekla" ali pa "jaz sem tvoj oče, zato me moraš ubogati". So čustveno hladni in manj odzivni, naklonjenost in ljubezen otroku izrazijo le takrat, ko ta izpolnjuje njihova pričakovanja in zahteve. Otroci avtoritarnih staršev so v šolskem okolju običajno bolj poslušni in se lepše vedejo, so pa po drugi strani bolj introvertirani, nezaupljivi in nezadovoljni. Pozitivne plati avtoritarnega sloga so jasne meje in pričakovanja, ki jih otrok ponotranji, negativne plati pa pomanjkanje potrditve in spoštovanja, ki ju otrok potrebuje, da bi razvil zaupanje.

Avtoritativni starši

Tudi avtoritativni starši postavljajo jasne meje, a v nasprotju z avtoritarnimi starši otroku razložijo, zakaj obstaja določeno pravilo ali prepoved – otrok tako ve, kaj se od njega pričakuje. Njihova pričakovanja do otrok so razumna. Bolj so pripravljeni prisluhniti otrokovim povratnim informacijam, vprašanjem in morebitnim nestrinjanjem glede pravil, saj spodbujajo otrokovo individualnost. Pogosto vključujejo svoje otroke v postavljanje pravil in spoštujejo otrokove odločitve, mnenja … V čustvenem smislu so ljubeči, topli in sočutni, a tudi vztrajni pri upoštevanju pravil. Otroci avtoritativnih staršev se običajno razvijejo v neodvisne in samozavestne osebe. Odlikuje jih asertivnost, samostojnost, ne bojijo se sveta.

Permisivni starši

Permisivni starši nikoli zares ne določajo pravil ali postavljajo meja svojim otrokom. So zelo ljubeči in skrbni, a nikoli ne postavijo otroku okvira, znotraj katerega dobi varnost. Otrok torej ne nadzorujejo in niso zahtevni. Otroci takšnih staršev ne dobijo informacij, kaj se od njih pričakuje, kaj je dovoljeno in kaj ni, ter zelo redko doživijo posledice za svoje vedenje. Imajo premalo usmeritev in so pogosto prepuščeni odločitvam, za katere so še premalo zreli. Ti starši pogosto menijo, da so prijatelji svojim otrokom. In otroci? Takšni otroci so velikokrat zmedeni in negotovi, saj ne vedo, kaj je dovoljeno, ali ravnajo prav … skratka nimajo potrebne orientacije, ki bi jo dobili s postavljanjem meja in pravil. Pogostokrat so navajeni, da dobijo to, kar so si zamislili, in nimajo potrebne discipline.

Odsotni ali zanemarjajoči starši

Odsotni starši so velikokrat tako fizično kot tudi čustveno ločeni od svojih otrok, kar pomeni, da z njimi nimajo potrebnega stika. To je lahko posledica visokega stresa, finančnih obremenitev, prekomernega dela, partnerskih težav, težje bolezni in podobno. Ne samo da takšni starši ne določajo pravil svojim otrokom, niti se ne odzivajo nanje – otroci so prepuščeni samim sebi sebi in tudi odrastejo sami. Takšno starševstvo nekateri imenujejo tudi zanemarjajoče, saj je za otroka izjemno škodljivo. Otrok težko razvije svoje potenciale, kar vpliva na poznejši uspeh in spopadanje z življenjskimi izzivi.

Preveč zaščitniški (helikopterski) starši

Preveč zaščitniško starševstvo je velikokrat povezano z anksioznostjo pri otrocih. Starši s svojim zaščitniškim načinom vzgoje dajejo otroku signale, da je svet nevaren, da se ga mora bati in da na vsakem koraku preži nekaj slabega. S svojim nezaupanjem v svoje otroke otrok dobi občutek, da je manj sposoben, kot je v resnici. Seveda je starševska skrb nekaj zaželenega, saj omogoča otroku varnost, a le do določene mere. Starši morajo otroku še vedno zagotavljati svobodo in spodbujati neodvisnost, kar je bistvenega pomena za njegov razvoj in soočanje z vsemi izzivi, ki jih prinese življenje.

Številne raziskave kažejo, da je prav avtoritativni slog starševstva tisti, ki ustvarja uspešnejše otroke – tako v akademskem obdobju kot tudi pozneje pri razvoju kariere. Povezanost in ljubeč odnos med staršem in otrokom na eni strani ter jasne meje in okvir na drugi strani naj bi bila ključna kombinacija za uspešne otroke.